Utesnitveni sindrom rame pomeni stiskanje tetiv rotatorne manšete ali subakromialne burze v prostoru med akromionom lopatice in glavico nadlahtnice. Ko se subakromialni prostor zoži, se mehka tkiva ramenskega sklepa začnejo dražiti. Najpogosteje se kaže z bolečino v rami, zmanjšano močjo in omejeno gibljivostjo, posebej pri dvigovanju roke nad višino glave.
Največkrat pride do utesnitve tetive supraspinatusa, subakromialne burze ali tetive dolge glave bicepsa, kar lahko sproži vnetje in dodatno zmanjša prostor pod akromionom. Če utesnitveni sindrom rame ni pravočasno in ustrezno obravnavan s strani fizioterapevta, lahko dolgoročno prispeva k raztrganju tetiv.
Bolečine v rami so po svetu eden pogostih razlogov za obisk zdravnika ali fizioterapevta. Ocenjuje se, da se bolečina v rami pojavlja pri več kot tretjini populacije, pri čemer je osnovni vzrok pogosto prav utesnitveni sindrom.
Stopnje utesnitvenega sindroma rame
Pri določenih gibih v ramenskem sklepu, zlasti pri abdukciji rame, fleksiji in notranji rotaciji, običajno gibanje ramenskega obroča povzroči zmanjšanje subakromialnega prostora.
Ta prostor, ki je normalno širok približno 1,0 do 1,5 cm, se dodatno zoži, ko se glavica nadlahtnice pomakne navzgor in približa spodnjemu robu akromiona. Pri utesnitvi se bolečina pojavi zato, ker glavica nadlahtnice pritiska na rotatorno manšeto ali subakromialno burzo, ki ležita v tem ozkem predelu. Subakromialna burza se lahko zaradi ponavljajočega draženja vname, kar imenujemo burzitis rame.
Kadar je najpogostejši vzrok utesnitve rotatorna manšeta, utesnitveni sindrom rame razdelimo na tri stopnje:
- Stopnja 1 običajno prizadene paciente, mlajše od 25 let. Značilni so akutno vnetje, edem in mikropoškodbe v rotatorni manšeti. Ta faza se praviloma dobro odziva na specialno fizioterapevtsko zdravljenje.
- Stopnja 2 se najpogosteje pojavlja pri pacientih med 25. in 40. letom starosti in predstavlja nadaljevanje prve stopnje. Tetiva rotatorne manšete napreduje v fibrozo in tendinitis, zato je odziv na konzervativno zdravljenje pogosto slabši oziroma zahteva daljšo obravnavo.
- Stopnja 3 je značilnejša za paciente, starejše od 40 let. Z napredovanjem stanja lahko nastane popolna prekinitev tetive rotatorne manšete in degenerativne spremembe. V tej fazi je pogosto potrebna artroskopija rame za popravilo rotatorne manšete.
Povečane sile in ponavljajoči gibi nad glavo lahko povzročijo spremembe v distalnem delu tetiv rotatorne manšete, ki so zaradi slabše prekrvavitve bolj dovzetne za rupturo. Pacienti, ki se za fizioterapevtsko zdravljenje ne odločijo dovolj zgodaj, pogosteje potrebujejo operativni poseg.
Kakšni so simptomi utesnitvenega sindroma rame?
Najbolj izrazit simptom je bolečina v rami, ki se pojavi pri dvigu rok nad glavo ali pri iztegu roke nazaj. Bolečina je lahko prisotna globoko v rami, na vrhu rame ali na zunanji strani nadlahtnice. Pogosto se pojavlja ponoči ali med ležanjem na prizadeti rami.
Zaradi bolečine in vnetnega odziva se lahko zmanjša gibljivost sklepa. Bolniki pogosto težko dvignejo roko ali jo premikajo v določenih smereh.
Ker je gibljivost omejena, lahko mišice okoli rame izrazito oslabijo. To lahko povzroči težave pri vsakodnevnih opravilih, ki zahtevajo uporabo ramenskega sklepa, na primer pri dvigovanju težjih predmetov ali izvajanju določenih gibov.
Športniki najpogosteje navajajo togost in bolečino v rami, pogosto pa tudi potrebo po daljšem ali zahtevnejšem ogrevanju pred treningom. Bolečina se običajno pojavi, ko roko postavijo za telo v pripravi na met ali, ko začnejo roko pomikati naprej za izvedbo meta. Športniki, ki izvajajo serviranje, na primer pri tenisu ali odbojki, včasih opisujejo bolečino, ki se pojavi ob koncu servisa.
Kako se diagnosticira in zdravi utesnitveni sindrom rame?
Diagnostika
Za postavitev diagnoze je najprej potreben natančen klinični pregled rame. Ta vključuje palpacijo, oceno pasivnega in aktivnega obsega gibanja ter testiranje moči vratu in rame, pri čemer rezultate primerjamo obojestransko. Pri prizadeti rami je pogosto prisotna šibkost abdukcije in zunanje rotacije.
Za diagnostiko utesnitvenega sindroma rame se uporabljajo posebni ortopedski testi, kot so Hawkinsov test, Neerov znak in Jobe test. Skupna diagnostična natančnost teh testov je približno 90-odstotna, vendar se za izključitev drugih patologij pogosto izvede dodatna slikovna diagnostika. Rentgensko slikanje se uporablja za izključitev kalcinacije rame ali artritičnih sprememb, medtem ko magnetna resonanca omogoča oceno tetiv in drugih mehkih tkiv.
Pri utesnitvenem sindromu rame se tetive mišic rotatorne manšete dražijo v zoženem subakromialnem prostoru, zato se bolečina pojavi pri dvigovanju roke. Značilen znak je bolečinski lok, ki nastane med aktivnim dvigom roke zaradi mehanskega stiskanja struktur pod akromionom.
Kako poteka zdravljenje?
Zdravljenje v večini primerov poteka konzervativno s fizioterapevtsko obravnavo. V začetni fazi rehabilitacije uporabljamo različne tehnike, instrumentalne postopke in nežne manualne metode, z namenom izboljšati gibljivost rame in povečati prostor pod akromionom.
Za zmanjšanje akutnih simptomov uporabljamo najsodobnejše instrumentalne metode, kot so TECAR terapija, Sixtus ultrazvočna krioterapija in Summus laser. V nadaljevalni fazi rehabilitacije se osredotočamo na korektivno vadbo, s katero izboljšujemo telesno držo in postopno odpravljamo mišična neravnovesja, ki so prispevala k utesnitvenemu sindromu rame.
Rehabilitacija vključuje vadbo za povečanje gibljivosti in specializirane vaje, ki so usmerjene v sproščanje napetih mišic ter krepitev oslabljenih mišičnih skupin, predvsem mišic rotatorne manšete. Pomembno je ponovno vzpostaviti pravilno gibanje lopatice in optimalen anatomski položaj ramenskega sklepa, zlasti pri poškodbah ali nestabilnosti rame.
Kinezioterapevtske vaje za ramenski obroč so usmerjene v krepitev mišic rotatorne manšete, posebej mišic supraspinatus in infraspinatus, ter mišic trapezius in serratus anterior. Vključujejo tudi vaje za zmanjšanje diskinezije lopatic in druge vaje za odpravljanje mišičnih neravnovesij.
Trajanje rehabilitacije je odvisno od telesne aktivnosti posameznika, osnovnega vzroka in intenzivnosti bolečine. Za dolgoročne rezultate je običajno potrebnih vsaj 3 do 6 mesecev fizioterapije.
Temelj zdravljenja utesnitvenega sindroma rame je rehabilitacijski vadbeni program, kirurški poseg pa pride v poštev naknadno, kadar je indiciran zaradi osnovne anatomije, patologije ali neuspešnega odziva na fizioterapijo.
Kdaj je potreben kirurški poseg?
Če drugi pristopi zdravljenja ne pomagajo, je včasih potrebna operacija, s katero se razširi prostor okoli rotatorne manšete. S tem se omogoči bolj prosto gibanje tetive brez zatikanja ali drgnjenja ob kost. V večini primerov se za ta namen izvede artroskopija rame.
V redkih in napredovalih primerih utesnitvenega sindroma rame lahko nastane ruptura tetiv rotatorne manšete. Če do tega pride, bo verjetno potreben operativni poseg za popravilo raztrganine.
Ali je operacija rame boljša izbira? Primerjalna študija fizioterapije in kirurškega posega ni pokazala klinično pomembne razlike v izidih zdravljenja z vidika bolečine. Prav tako med skupinama ni bilo statistično ali klinično pomembnih razlik v funkciji, tudi po enem letu spremljanja.
Če se odločite za operacijo, bo za ponovno vzpostavitev normalne sklepne funkcije potrebna pooperativna rehabilitacija.
Pogosta vprašanja
Kaj je bolečinski lok in kako ga prepoznamo?
Bolečinski lok je tipičen znak utesnitvenega sindroma. Pacient pri začetnem dvigu roke pogosto še nima bolečine, nato pa se med približno 60 in 120 stopinjami dviga pojavi izrazita bolečina, ki nad 120 stopinjami pogosto popusti, ko se tetiva umakne izpod kostnega loka.
Ali lahko utesnitveni sindrom povzroči raztrganino tetive?
Da. Stanje lahko postopoma vodi v rupturo tetive. Nenehno mehansko trenje tetive ob kost lahko povzroči degenerativne spremembe in poškodbe vlaken. Sčasoma tetiva oslabi do te mere, da se lahko ob manjšem naporu ali sunkovitem gibu popolnoma pretrga.
Katera mišica je pri utesnitvi rame najpogosteje prizadeta?
Pri utesnitvenem sindromu je najpogosteje prizadeta tetiva mišice supraspinatus. Ta mišica poteka neposredno skozi najožji del subakromialnega prostora, zato je ob vsakem dvigu roke prva izpostavljena mehanskemu drgnjenju ob kost.
Ali lahko kalcinacija v rami povzroči utesnitveni sindrom?
Da. Kalcinati v tetivah rotatorne manšete fizično povečajo volumen tetive. Zato v že tako ozkem prostoru pod akromionom zmanjka prostora za neovirano drsenje, kar sproži sekundarno utesnitev in značilno ostro vnetno bolečino.
Ali je operacija potrebna?
V več kot 80 % primerov operacija ni potrebna. Konzervativno zdravljenje je pogosto enako uspešno, vendar brez operativnih tveganj. Kirurški poseg se priporoča le pri strukturnih nepravilnostih ali po dolgotrajni neuspešni rehabilitaciji.
Viri in literatura
Creech JA, Silver S. Shoulder Impingement Syndrome. [Updated 2023 Apr 17]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2024 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK554518/
Lazaro R. (2005). Shoulder impingement syndromes: implications on physical therapy examination and intervention. Journal of the Japanese Physical Therapy Association = Rigaku ryoho, 8(1), 1–7. https://doi.org/10.1298/jjpta.8.1
Up To Date. (2023). Patient education: Shoulder impingement syndrome (Beyond the Basics). Available from: https://www.uptodate.com/contents/shoulder-impingement-syndrome-beyond-the-basics/print
William Morrison MD. (2023). Shoulder Impingement. Available from: https://www.healthline.com/health/shoulder-impingement#recovery-time . [Accessed: 28/4/2024].
Cleveland Clinic. (2025). Shoulder impingement syndrome (rotator cuff tendinitis). https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/shoulder-impingement-rotator-cuff-tendinitis
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
