Zapestje
Predstavljamo najpogostejše poškodbe in težave zapestja. Pri vsakem stanju so opisane ključne značilnosti, vzroki nastanka, tipični simptomi, diagnostični postopki in potek zdravljenja.
Sindrom karpalnega kanala
Sindrom karpalnega kanala je najpogostejša utesnitvena nevropatija, pri kateri pride do pritiska na mediani živec v ozkem zapestnem prehodu. Karpalni kanal tvorijo zapestne kosti in prečni zapestni ligament, skozi njega pa poteka kar devet tetiv upogibalk prstov ter mediani živec. Ta zagotavlja občutenje palca, kazalca, sredinca in dela prstanca ter sodeluje pri delovanju mišic palčeve kepe.
Težave so pogostejše pri ženskah srednjih let, tveganje pa povečujejo ponavljajoči se gibi zapestja, delo z vibracijskimi orodji, nosečnost, menopavza ter predhodne poškodbe zapestja. K nastanku prispevajo tudi sladkorna bolezen, bolezni ščitnice in revmatoidni artritis. Dolgotrajno tipkanje samo po sebi praviloma ni edini vzrok, lahko pa ob neustrezni ergonomiji in drugih dejavnikih simptome poslabša.
V ospredju so mravljinčenje, odrevenelost in pekoč občutek v palcu, kazalcu, sredincu in delu prstanca, medtem ko mezinec praviloma ni prizadet. Težave so pogosto izrazitejše ponoči, zjutraj pa se pojavljata občutek otečenosti in togosti dlani. Z napredovanjem lahko upadeta moč prijema in natančnost gibov, predmeti začnejo uhajati iz rok, otežena pa postanejo tudi gospodinjska, delovna in športna opravila.
Zdravljenje je odvisno od stopnje okvare medianega živca, ki jo po potrebi opredelimo z EMG-preiskavo. V zgodnji fazi prilagodimo obremenitve, uvedemo nočno opornico v nevtralnem položaju zapestja ter izvajamo nevrodinamične vaje, mobilizacijo zapestja in ciljno krepitev mišic podlahti ter dlani. Kot učinkovite so se izkazale tudi sodobne instrumentalne metode, kot je visokoenergijska terapija z laserjem. Pri napredovali oslabelosti, atrofiji mišic palčeve kepe ali neuspešnem konservativnem zdravljenju je potrebna kirurška sprostitev živca.
Zlom zapestja
Zlom zapestja je poškodba ene ali več kosti v predelu zapestnega sklepa, pri čemer je najpogosteje prizadet distalni del koželjnice. Poškodba lahko zajema tudi podlahtnico ali posamezne zapestne kosti.
Zlom najpogosteje nastane ob padcu na iztegnjeno roko, redkeje zaradi neposrednega udarca ali visokoenergijske poškodbe. Tveganje je povečano pri starejših osebah z zmanjšano kostno gostoto, pri mlajših pa se zlomi pogosteje pojavljajo pri športnih aktivnostih, prometnih nesrečah in padcih z višine. Na zahtevnost rehabilitacije vplivajo vrsta zloma, morebitna poškodba sklepne površine ter trajanje imobilizacije.
Značilni simptomi vključujejo nenadno bolečino, oteklino, podplutbo in izrazito omejeno gibljivost zapestja. Pri premaknjenem zlomu je lahko prisotna vidna deformacija, pacient pa ima težave pri prijemanju in premikanju prstov. Ob poškodbi živcev se lahko pojavijo tudi mravljinčenje, zmanjšan občutek ali šibkost v dlani in prstih.
Zdravljenje je odvisno od položaja in stabilnosti zloma ter lahko vključuje naravnavo kostnih odlomkov, imobilizacijo z mavcem ali opornico oziroma operativno zdravljenje. Fizioterapija je pomembna že med imobilizacijo, ko je treba ohranjati gibljivost prstov, komolca in rame, po odstranitvi imobilizacije pa se usmeri v zmanjšanje otekline, postopno povrnitev gibljivosti zapestja in podlakti ter izboljšanje mišične moči in funkcije prijema.
Artritis zapestja
Artritis zapestja je skupno poimenovanje za skupino bolezni, pri katerih pride do vnetnih ali degenerativnih sprememb v enem ali več sklepih zapestja. Najpogostejši obliki sta osteoartritis, pri katerem postopno propada sklepni hrustanec, in revmatoidni artritis, pri katerem imunski sistem povzroča kronično vnetje sklepne ovojnice. Spremembe lahko sčasoma zmanjšajo gibljivost in pomembno omejijo funkcijo roke.
Osteoartritis zapestja se pogosto razvije kot posledica predhodnega zloma, poškodbe vezi ali dolgotrajne spremenjene biomehanike zapestja. Vnetne oblike artritisa so povezane s sistemskimi revmatičnimi boleznimi, tveganje pa povečujejo tudi starost, ponavljajoče se obremenitve in nekatere prirojene ali pridobljene nepravilnosti zapestnih kosti. Težave se lahko pojavijo več let po prvotni poškodbi.
Značilni simptomi so bolečina, oteklina, okorelost in zmanjšan obseg gibljivosti zapestja. Bolečina se praviloma stopnjuje pri opiranju na roko, dvigovanju predmetov, močnem prijemu in rotacijskih gibih. Pri napredovalih spremembah se lahko pojavijo škrtanje v sklepu, zmanjšana moč prijema, nestabilnost in omejitve pri vsakodnevnih opravilih.
Zdravljenje je sprva praviloma konservativno in vključuje prilagoditev obremenitev, obvladovanje simptomov ter fizioterapijo. Fizioterapevtska obravnava je usmerjena v ohranjanje gibljivosti, izboljšanje mišične podpore zapestja, zmanjšanje bolečine in prilagajanje načina izvajanja obremenilnih dejavnosti. Z individualno izbranimi vajami je mogoče izboljšati funkcijo roke. Ob izraziti bolečini, deformaciji ali neuspehu konservativnega zdravljenja se lahko razmisli o injekcijskem ali kirurškem zdravljenju.
Rizartroza
Rizartroza je obraba karpometakarpalnega sklepa palca, ki povezuje prvo dlančnico s trapezno kostjo v predelu baze palca. Ta sklep omogoča širok obseg gibanja palca, vključno z opozicijo, prijemanjem in ščipanjem, zato degenerativne spremembe na tem mestu pomembno vplivajo na funkcijo celotne roke.
Rizartroza je pogostejša pri ženskah in starejših odraslih, tveganje pa povečujejo predhodne poškodbe palca, nestabilnost sklepa, ponavljajoči se močni prijemi ter dolgotrajne ročne obremenitve. Na razvoj vplivajo tudi anatomske značilnosti sklepa, hormonski dejavniki in dedna nagnjenost. Zaradi velikih sil, ki se med vsakodnevnimi opravili prenašajo skozi majhno sklepno površino, se hrustanec postopno obrablja.
Najznačilnejša je bolečina v predelu baze palca, ki se poveča pri odpiranju kozarcev, obračanju ključa, pisanju, uporabi telefona ali prijemanju manjših predmetov. Prisotni so lahko oteklina, zmanjšana moč pincetnega in grobega prijema, občutek nestabilnosti ter postopno omejevanje gibljivosti palca. V napredovalih fazah se lahko pojavijo vidna deformacija sklepa in težave pri opravljanju osnovnih dnevnih aktivnosti.
Zdravljenje rizartroze je sprva konservativno ter vključuje prilagoditev obremenitev, uporabo opornice, farmakološko obvladovanje bolečine in fizioterapijo. Fizioterapevtska obravnava vključuje edukacijo o zaščiti sklepa, terapevtsko vadbo za izboljšanje moči mišic palca in zapestja ter prilagoditev delovnih navad. Učinki vadbenih intervencij se dopolnjujejo s TECAR terapijo, udarnimi valovi, ali drugimi instrumentalnimi metodami. Če konservativno zdravljenje ne zagotovi zadostnega izboljšanja, se lahko uporabijo injekcijske metode ali kirurški poseg.
Sprožilni prst
Sprožilni prst oziroma stenozirajoči tenosinovitis je bolezensko stanje, pri katerem je moteno drsenje tetive mišice upogibalke prsta skozi tetivno ovojnico. Najpogosteje pride do zadebelitve tetive in zožitve prvega obročastega ligamenta na dlanski strani roke, zaradi česar se tetiva med upogibanjem in iztegovanjem prsta zatika. Ob izrazitejših spremembah se prst lahko začasno zaskoči v pokrčenem položaju in se nato sunkovito iztegne.
Natančen vzrok nastanka sprožilnega prsta ni vedno znan, tveganje pa povečujejo ponavljajoči se močni prijemi, dolgotrajno obremenjevanje roke in dejavnosti, ki zahtevajo pogosto upogibanje prstov. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, osebah s sladkorno boleznijo ter pacientih z revmatoidnim artritisom in nekaterimi drugimi presnovnimi ali vnetnimi obolenji. Prizadet je lahko katerikoli prst, pogosto pa se težave pojavijo na palcu, prstancu ali sredincu.
Značilni simptomi vključujejo bolečino in občutljivost na dlanski strani ob bazi prizadetega prsta, jutranjo okorelost ter občutek preskakovanja, pokanja ali zatikanja med gibanjem. Na mestu prehoda tetive skozi tetivno ovojnico je lahko tipna manjša zatrdlina. Z napredovanjem stanja postane izteg prsta otežen, pacient si mora pri izravnavi pomagati z drugo roko, v težjih primerih pa lahko prst ostane trajno zaklenjen v pokrčenem položaju.
Zdravljenje je v začetnih fazah praviloma konservativno in vključuje fizioterapevtsko obravnavo. Fizioterapija je namenjena zmanjšanju bolečine in draženja tetive, ohranjanju gibljivosti ter izboljšanju drsenja tetiv. Kadar konservativna rehabilitacija ne prinese zadostnega izboljšanja, se lahko zdravljenje dopolni s kortikosteroidno injekcijo, pri dolgotrajnem zaklepanju prsta ali izraziti funkcionalni omejitvi pa je lahko potrebna kirurška sprostitev zoženega ligamenta.
Bolečina v zapestju ne popusti?
Naročite se na pregled.
Hiter odziv
Prilagodljivi termini
Strokovna obravnava