Komolec
V nadaljevanju predstavljamo najpogostejše poškodbe komolca. Za vsako stanje so opisane specifične značilnosti, vzroki nastanka in dejavniki tveganja, glavni simptomi, diagnostika in potek zdravljenja.
Teniški komolec
Teniški komolec oziroma lateralna tendinopatija komolca je preobremenitvena okvara tetiv mišic, ki iztegujejo zapestje in se pripenjajo na zunanji del nadlahtnice. Čeprav se pogosto uporablja izraz lateralni epikondilitis, gre praviloma predvsem za degenerativne spremembe tetivnega tkiva in zmanjšano sposobnost prenašanja obremenitev, ne zgolj za klasično vnetje.
Težava ni omejena na teniške igralce, temveč se pogosto pojavlja pri poklicih in dejavnostih, ki vključujejo ponavljajoče se prijemanje, vijačenje, dvigovanje, uporabo računalniške miške ali delo z vibracijami. K nastanku prispevajo nenadno povečanje obremenitev, slabša vzdržljivost mišic podlahti, neustrezna tehnika gibanja ter nesorazmerje med mišicami upogibalkami in iztegovalkami zapestja.
Bolečina je najizrazitejša na zunanji strani komolca in se lahko širi navzdol po podlahti. Običajno jo izzovejo stisk pesti, dvigovanje predmetov, odpiranje kozarcev, rokovanje ali izteg zapestja proti uporu. Pogosti so občutljivost na pritisk, zmanjšana moč prijema ter postopno omejevanje delovnih, športnih in vsakodnevnih aktivnosti. Brez ustrezne obravnave lahko težave vztrajajo več mesecev ali se ponavljajo več let.
Zdravljenje temelji na natančni prilagoditvi obremenitev in progresivnem obremenjevanju prizadetih tetiv. Terapevtska vadba postopno izboljšuje moč, vzdržljivost in toleranco mišic podlahti, hkrati pa odpravlja gibalna ter mišična nesorazmerja, ki vzdržujejo težave. Terapija z udarnimi valovi lahko pri dolgotrajnih oblikah zmanjša bolečino in spodbudi obnovitvene procese, vendar je trajen rezultat odvisen predvsem od vztrajnega povečevanja obremenilne zmogljivosti tudi po umiritvi simptomov.
Golf komolec
Golf komolec oziroma medialna tendinopatija komolca prizadene skupno narastišče mišic, ki sodelujejo pri upogibanju zapestja, obračanju podlahti in močnem prijemu. Ob ponavljajočih se obremenitvah se sposobnost tetive za obnovo postopno zmanjša, njena struktura pa postane manj odporna. Zato pri dolgotrajnih težavah praviloma ne gre za izolirano vnetje, temveč za preobremenitveno spremembo tetivnega tkiva.
Gre za precej redkejše stanje od teniškega komolca, saj predstavlja približno 10 % vseh epikondilarnih tendinopatij, njegova prevalenca v splošni populaciji pa je okoli 0,4 %. Najpogosteje se pojavlja v srednjem življenjskem obdobju pri posameznikih, ki izvajajo močne in ponavljajoče se prijeme, mete, vijačenje, dvigovanje bremen ali delo z vibracijskimi napravami. Pomembnejši dejavnik kot samo ponavljanje gibov je predvsem dolgotrajno delo z veliko silo.
Težave se začnejo z lokalno občutljivostjo ob kostni izboklini na notranji strani komolca, bolečina pa se lahko širi vzdolž podlahti proti zapestju. Izrazitejša postane pri stisku pesti, prenašanju predmetov, zamahu, upogibu zapestja ali obračanju dlani navzdol proti uporu. Pri nekaterih pacientih se pojavita zmanjšana moč prijema in nelagodje ob vsakodnevnih opravilih, mravljinčenje v mezincu in prstancu pa lahko opozarja tudi na draženje ulnarnega živca.
Obravnava je usmerjena v postopno vzpostavitev mehanske odpornosti tetive. Začasno zmanjšamo najbolj provokativne prijeme in gibe, nato pa z natančno odmerjeno vadbo krepimo upogibalke zapestja, mišice podlahti in celotno kinetično verigo zgornjega uda. Pri dolgotrajnih težavah lahko zdravljenje dopolnimo z udarnimi valovi, vendar ostajata ključna progresivno obremenjevanje in odprava delovnih ali športnih vzorcev, ki so presegali zmogljivost tetive.
Burzitis komolca
Burzitis komolca, pogosto imenovan tudi olekranonski burzitis, je vnetje burze na zadnji strani komolca, pri katerem se v sluzni vrečki nabere tekočina. Burza zmanjšuje trenje med kožo, tetivami in kostjo ter omogoča gladko gibanje sklepa. Težava se pogosteje pojavlja pri starejših moških in navadno prizadene dominantno zgornjo okončino.
Do burzitisa najpogosteje pride zaradi ponavljajočega se pritiska na komolec, kroničnih preobremenitev ali neposredne poškodbe. Akutna oblika se lahko razvije po udarcu ali večji obremenitvi, kronična pa zaradi dolgotrajnega naslanjanja na komolec in ponavljajočih se mikropoškodb. V posameznih primerih so vzrok tudi lokalna okužba ali druge vnetne bolezni.
V ospredju je mehka, jasno vidna oteklina na zadnji strani komolca, ki jo lahko spremljajo bolečina, občutljivost in občutek napetosti. Težave se stopnjujejo pri naslanjanju na komolec, neposrednem pritisku ter večjih obremenitvah sklepa. Če je burza pordela, izrazito topla in močno boleča ali so prisotni splošni znaki okužbe, je potrebna takojšnja zdravniška obravnava.
Zdravljenje je odvisno od vzroka in praviloma vključuje zaščito komolca pred pritiskom, prilagoditev obremenitev ter postopno povrnitev gibljivosti in moči. Terapevtska vadba je usmerjena v ohranjanje funkcije sklepa in odpravljanje dejavnikov, ki povzročajo ponavljajoče se draženje. Ob večji oteklini se lahko opravi punkcija in analiza tekočine, pri okužbi je potrebno antibiotično zdravljenje, operativna odstranitev burze pa pride v poštev le pri vztrajnih ali ponavljajočih se oblikah.
Zlom komolca
Zlom komolca je poškodba ene ali več kosti, ki sestavljajo komolčni sklep: spodnjega dela nadlahtnice, glavice koželjnice ali olekranona podlahtnice. Ker komolec omogoča upogibanje, iztegovanje in obračanje podlahti, lahko že manjša nepravilnost v položaju kostnih fragmentov povzroči trajnejšo izgubo gibljivosti. Med pogostejše poškodbe pri odraslih sodijo zlomi glavice koželjnice in olekranona.
Največ zlomov nastane ob padcu na iztegnjeno roko, neposrednem udarcu v komolec ali padcu na njegov zadnji del. Tveganje je večje pri športnih aktivnostih, prometnih nesrečah, osteoporozi in starejših posameznikih z večjo verjetnostjo padcev. Zlomu so lahko pridruženi izpah sklepa, poškodbe vezi, živcev ali žil, zato je natančna ocena celotnega komolčnega kompleksa nujna.
Po poškodbi se običajno pojavijo izrazita bolečina, oteklina, podplutba in omejena ali povsem onemogočena gibljivost komolca. Pri premaknjenih zlomih je lahko sklep vidno deformiran, mravljinčenje ali zmanjšan občutek v roki pa lahko kažeta na prizadetost živcev. Diagnozo potrdimo z rentgenskim slikanjem, pri kompleksnih zlomih pa je za natančno načrtovanje zdravljenja pogosto potrebna računalniška tomografija (CT).
Stabilne zlome brez pomembnega premika lahko zdravimo s kratkotrajno imobilizacijo in čim zgodnejšim, nadzorovanim razgibavanjem, saj je komolec izrazito nagnjen k razvoju togosti. Premaknjeni, nestabilni ali znotrajsklepni zlomi pogosto zahtevajo operativno učvrstitev. Rehabilitacija postopno obnavlja izteg in upogib komolca, rotacijo podlahti, mišično moč ter funkcijo roke, pri čemer moramo obremenitve uskladiti s hitrostjo kostnega celjenja.
Bolečina v komolcu ne popusti?
Naročite se na pregled.
Hiter odziv
Prilagodljivi termini
Strokovna obravnava