Hrbtenica
Podrobneje predstavljamo najpogostejše poškodbe in obolenja hrbtenice. Pri vsaki patologiji oziroma poškodbi hrbtenice so opisane ključne značilnosti, vzroki nastanka, tipični simptomi, diagnostični postopki in potek zdravljenja.
Bolečine v križu
Bolečina v križu postaja ena najpogostejših sodobnih težav evropske populacije. Nenadna bolečina v križu, s katero se sreča približno 80 % posameznikov, običajno izzveni v 2–3 tednih. Kljub temu se približno 21 % vseh bolečin v križu razvije v kronične težave s hrbtenico.
Bolečine se lahko pojavijo tudi brez predhodne mišične poškodbe ali jasno izražene patologije hrbtenice. V takem primeru govorimo o nespecifični bolečini v križu, ki je lahko povezana s stresom, dolgotrajnim sedenjem ali mišičnimi spazmi.
Bolečina v križu je lahko omejena na področje ledvene hrbtenice, pogosto pa se širi tudi proti medenici. V nekaterih primerih se pojavijo dodatni zapleti v obliki pekočih bolečin nevrološkega izvora, ki sevajo po nogi navzdol do kolena oziroma stopala, ali splošnih bolečin, ki se lahko širijo v zadnjico.
V prvi fazi zdravljenja je treba hrbtenico predvsem okrepiti, stabilizirati in povečati njeno obremenilno kapaciteto. Obravnava mora biti celostna, saj klasična fizioterapija, ki temelji samo na manualni terapiji, fizikalnih agensih in kratkoročnem zmanjševanju simptomov, dolgoročno ni zadostna.
Hernija diska
Hernija diska je pogosto boleče patološko stanje hrbtenice, ki spada med specifične vzroke bolečin v križu. Medvretenčni diski so želatinaste strukture med vretenci hrbtenice, sestavljene iz mehkega pulpoznega jedra in čvrstega fibroznega obroča. Njihova osnovna naloga je blaženje sil v hrbtenici.
Pri herniji diska pride do vrivanja pulpoznega jedra v razpoke fibroznega obroča, ki najpogosteje nastanejo kot posledica degenerativnih sprememb. Hernija medvretenčne ploščice se najpogosteje pojavi na nivojih L5-S1 in L4-L5, redkeje na nivoju L3-L4, herniacije v višjih segmentih pa so še manj pogoste.
Med simptome diskus hernije v ledveni hrbtenici spadajo bolečine v križu različne intenzitete, ki lahko sevajo po nogi navzdol, ter zmanjšana mišična moč. Večje težave se običajno pojavljajo v stoječem položaju in pri sedenju. V ležečem položaju se simptomi pogosto zmanjšajo.
Bolečinska in nevrološka simptomatika je lahko prisotna v eni ali obeh nogah. Pojavijo se lahko izrazito zmanjšana mišična moč spodnjih okončin, spremenjena občutljivost kože in mravljinčenje. Pri hujših poškodbah diska lahko pride tudi do motenj zadrževanja urina in blata.
Protruzija diska
Protruzija diska je začetna oblika diskus hernije, pri kateri gre za ekscentrično izbočenje medvretenčnega diska. Je najpogostejša oblika herniacije medvretenčnih ploščic. Pri protruziji diska pulpozno jedro ne prebije vezivnega obroča, vendar so na njem že prisotne mikropoškodbe.
Vzrok nastanka protruzije diska so dolgotrajne nepravilne drže in položaji telesa, kot so sedenje v pisarni, sedenje na kolesu ali daljša vožnja. Kadar protruzija diska zdrsne izrazito lateralno v smeri ishiadičnega živca, je značilna simptomatska bolečina, ki seva predvsem v spodnje okončine. Večje težave se običajno pojavljajo pri stoji in sedenju, medtem ko se v ležečem položaju simptomi pogosto izboljšajo.
Protruzija diska se pri večini pacientov zdravi konservativno, saj ima specialna konservativna rehabilitacija z vajami dobro prognozo. Absolutne indikacije za kirurško zdravljenje protruzije diska so redke, na primer nezmožnost zadrževanja blata in urina ali popolna izguba občutka za dotik v spodnjih okončinah.
Kljub jasnim indikacijam za kirurško zdravljenje je odločitev za operativni poseg pogosto zahtevna. Operacija lahko pomeni hitro izboljšanje bolečine, ki je pri nekaterih pacientih neznosna, zato se številni odločijo za kirurško zdravljenje.
Osteoporoza
Osteoporoza je bolezen kosti, pri kateri postopno prihaja do zmanjšanja mineralne kostne gostote in organske kolagenske mreže, kar se kaže kot povečana krhkost kosti.
Stanje se redkeje lahko pojavi že v mladosti, vendar se prvi simptomi najpogosteje pokažejo po 50. letu starosti. V prvi polovici življenja kostna masa narašča, najhitreje med 11. in 20. letom starosti. Vrh kostne gostote v povprečju dosežemo do 25. leta. Po 35. letu se pri obeh spolih začne počasen upad kostne mase, pri ženskah pa je ta proces v prvih letih po menopavzi pospešen zaradi zmanjšanega izločanja ženskih spolnih hormonov.
Osebe z osteoporozo imajo večje tveganje za zlome kosti. Ob postavitvi diagnoze osteoporoze je ključno, da pacient začne s specialno vodeno vadbo, ki upočasnjuje zmanjševanje kostne mineralne gostote in ohranja ustrezno aktivnost mišičnega sistema.
V okviru vadbe za obvladovanje tveganj osteoporoze izvajamo vaje za izboljšanje aktivne stabilnosti sklepov, vaje za zavedanje položaja medenice, vzdrževanje aerobne kondicije in progresivni program vadbe moči, ki vključuje izolacijske ter kompleksnejše vaje moči.
Osteoartritis
Osteoartritis je pogosta oblika sklepnega artritisa, ki nastane zaradi obrabe sklepnega hrustanca. Obraba oziroma artroza sklepa povzroči neravne površine hrustanca in kostne izrastke na robovih sklepnih površin, kar lahko sproži vnetje.
Najpogosteje prizadene sklepe, ki nosijo telesno težo, predvsem kolena in kolke. Tveganje za nastanek osteoartritisa povečujejo tudi predhodne poškodbe sklepov. Pogosto sta prizadeti tudi ledvena in vratna hrbtenica.
Pri osteoartritisu so znaki vnetja običajno manj intenzivni kot pri revmatoidnem artritisu, krajša pa je tudi jutranja otrdelost sklepov. Simptomi osteoartritisa se značilno poslabšajo pri obremenjevanju prizadetega sklepa. Značilno je, da bolečina v začetni fazi ni stalna, temveč jo izzove predvsem obremenjevanje določenega giba. Z napredovanjem obraba hrustanca se pojavi tudi mišična atrofija.
Osteoartritis se obvladuje s konservativnim pristopom, ki vključuje terapevtsko vadbo in instrumentalno fizioterapijo. V končnih fazah sklepne obrabe je možna menjava oziroma rekonstrukcija sklepa, vendar se v zgodnejših fazah artroze in osteoartritisa priporoča zdravljenje z vadbo in terapijami.
Spinalna stenoza
Spinalna stenoza je patološko zoženje hrbteničnega kanala, ki nastane zaradi degenerativnih sprememb medvretenčnih ploščic, fasetnih sklepov in vretenc. Degenerativne spremembe hrbtenice so naravni proces staranja, ki pa ga lahko pospešijo dejavniki neustreznega življenjskega sloga. Po 50. letu starosti so degenerativne spremembe hrbtenice prisotne pri 95 % posameznikov.
Simptomi spinalne stenoze se pojavljajo predvsem pri starejših ljudeh, najpogosteje po 60. letu starosti. Velikost hrbteničnega kanala je dedno pogojena, zato so posamezniki z ožjim hrbteničnim kanalom bolj nagnjeni k razvoju spinalne stenoze ob nastanku degenerativnih sprememb hrbtenice.
Stanje se vedno najprej zdravi konservativno, torej nekirurško, pri čemer je cilj lajšanje simptomov, izboljšanje mišične funkcije in upočasnitev degenerativnih sprememb, ki povzročajo utesnitev hrbteničnega kanala. Operativno zdravljenje spinalne stenoze se priporoča takrat, ko s konservativnim pristopom ni več mogoče uspešno zmanjševati oziroma upočasniti napredovanja simptomov.
Išias
Išias je poimenovanje za skupek simptomov v spodnjih okončinah, ki nastanejo zaradi kompresije ishiadičnega živca, največjega oziroma najdebelejšega živca v človeškem telesu. Ishiadični živec je sestavljen iz posameznih živčnih korenin, ki se združijo v glavno živčno vlakno, to pa poteka navzdol po spodnjih okončinah.
Značilni simptomi išiasa vključujejo mravljinčenje, pekočo bolečino in mišično šibkost v spodnjih okončinah. Simptomi se lahko pojavljajo od zadnjice do stopala, odvisno od stopnje kompresije ishiadičnega živca. Pri progresivnih oblikah išiasa lahko pride do padajočega stopala oziroma izgube nevrološke funkcije stopala.
Bolečina pri išiasu izvira iz ledvene hrbtenice in se širi prek zadnjice navzdol po nogi, včasih pa je prisotna tudi izolirano samo v spodnji okončini. Išias se redko pojavi pred 20. letom starosti, najpogosteje pa nastane med 40. in 50. letom.
Zdravljenje išiasa je odvisno od vrste in stopnje napredovanja degenerativnih sprememb, ki simptome povzročajo. V začetnih stadijih se stanje obravnava z instrumentalno fizioterapijo in terapevtsko vadbo. Kirurško zdravljenje se izvede, kadar konservativne terapije v obdobju 3–6 mesecev ne izboljšajo pomembno simptomov in kakovosti življenja pacienta.
Spondiloza
Spondiloza hrbtenice je degenerativno obolenje, ki opisuje nastanek kostnih deformacij oziroma izrastkov, imenovanih osteofiti, na robovih vretenc, kjer ta mejijo na medvretenčne ploščice. Za spondilozo se pogosto uporablja tudi izraz osteoartritis hrbtenice.
Simptomi spondiloze hrbtenice so odvisni od segmenta hrbtenice, na katerem je prisotna. Spondiloza vratne hrbtenice pogosto povzroča bolečino na zadnji strani glave, ki se lahko širi v čeljust, ramena in ušesne mečice. Posledično se lahko zmanjšajo mobilnost hrbtenice, mišična moč in mišična masa vratnega segmenta. Možne so tudi intenzivnejše migrene.
V začetnih stadijih spondiloze se priporoča konservativno zdravljenje, ki se prilagodi glede na nivo spondiloze in povzročeno simptomatiko. Vadbeni del konservativnega zdravljenja spondiloze je usmerjen v krepitev stabilizatorskih mišic, ohranjanje mobilnosti in preprečevanje mišične atrofije. V zgodnjih fazah spondiloze so konservativne terapevtske tehnike zelo učinkovite pri upočasnitvi napredovanja in zmanjševanju akutnih simptomov.
Kirurško zdravljenje spondiloze se izvede, kadar spondiloza povzroča disfunkcijo notranjih organov in vitalnih funkcij, izrazito utesnitev hrbteničnega kanala ali večje nevrološke motnje v okončinah.
Poškodba fasetnega sklepa
Fasetni sklepi so mali sklepi hrbtenice med vretenci. Nahajajo se posterolateralno na lokih vretenc, pri čemer se fasete zgornjih in spodnjih vretenc v vsakem paru stikajo med seboj. Vsako vretence ima skupaj štiri fasete, dve na vsaki strani, zgoraj in spodaj.
Bolečine, ki izvirajo iz degeneracije fasetnih sklepov, se stopnjujejo pri specifičnih gibih, kot so obračanje trupa ali glave. Bolečine zaradi degeneracije ali poškodbe fasetnega sklepa so običajno prisotne tik ob hrbtenici v neposredni bližini poškodovanega tkiva. Pri vratnih fasetah lahko bolečina seva na zadnjo stran glave, pri poškodbi torakalnih faset pa je bolečina pogosta med lopaticami.
Zdravljenje simptomov, ki nastanejo zaradi obrabe fasetnih sklepov, se izvaja po začetni MRI in/ali rentgenski diagnostiki ter po izvedenih kliničnih testih. Konservativno zdravljenje je usmerjeno v upočasnitev degeneracije kostnih in hrustančnih površin ter v zaustavljanje zmanjševanja višine medvretenčnih ploščic.
Pomembno je izvajati ustrezno instrumentalno fizioterapijo za blaženje akutnih simptomov ter terapevtsko vadbo za krepitev globokih stabilizacijskih mišic hrbtenice in ohranjanje mobilnosti v ključnih prizadetih segmentih.
Poškodba sakroiliakalnega sklepa
Sakroiliakalni sklep je sklep med križnico in črevnico. Odgovoren je za optimalen prenos sil iz ledvene hrbtenice na spodnje okončine in je primarno zasnovan za zagotavljanje stabilnosti v lumbalno-križničnem predelu hrbtenice.
Bolečina, ki izvira iz sakroiliakalnega sklepa, je lahko posledica travmatske poškodbe, ponavljajočih obremenitev, zatrditve ledvene hrbtenice, poroda ali degenerativnih sprememb. Simptomatika je lahko enostranska ali obojestranska. Bolečine sakroiliakalnega sklepa se pogosto pojavijo pri mladih ženskah po porodu zaradi razmikanja medeničnih kosti.
Simptomi, ki izvirajo iz sakroiliakalnega sklepa, vključujejo nelagodje pri polni obremenitvi spodnje okončine v stoječem položaju. Bolečine lahko sevajo do kolena in se pojavijo že po krajši prehojeni razdalji. Značilna je tudi nezmožnost ležanja na boku na strani prizadetega sklepa. Disfunkcija SI sklepa lahko povzroča simptome, podobne išiasu, kar pomeni, da bolečine sevajo prek zadnjice v spodnje okončine.
Težave s SI sklepom se v večini primerov zdravijo konservativno s fizioterapijo in spremembo življenjskega sloga. Pri hujši travmatski poškodbi SI sklepa je možna operativna zatrditev sklepa s titanijevimi vsadki, oblikovanimi za učvrstitev nestabilnega sakroiliakalnega sklepa.
Poudarjena ali izravnana prsna kifoza
Povečana ali izravnana prsna kifoza označujeta nenaravno patološko lego torakalne hrbtenice, ki običajno prizadene odraslo populacijo kot posledica dolgotrajnih nepravilnih drž. Večina poudarjenih prsnih kifoz je pridobljenih v adolescenci ali kasneje v odrasli dobi. Poznamo pa tudi Scheuermannovo bolezen in s tem prirojeno poudarjeno prsno kifozo, za katero je značilna tudi anatomska sprememba vretenc.
Najpomembnejši vzrok za nastanek povečane prsne kifoze je nesimetrična togost mehkih struktur, ki omogočajo pokončno telesno držo in izteg prsnega dela hrbtenice. Kadar so upogibalke trupa na sprednji strani pretirano toge, prihaja do poudarjene prsne kifoze. Kadar je patološko povečana toniziranost na zadnji strani trupa, pa pogosto nastane izravnana prsna kifoza oziroma vojaška drža. Vzrok patološke krivine torakalne hrbtenice je lahko tudi nepravilna krivina ledvene hrbtenice.
Simptomi nepravilne lege torakalne hrbtenice lahko v blažji obliki vključujejo bolečine v vratni hrbtenici in ramenih, oteženo dihanje, bolečine v ledvenem delu in kronično napetost v zgornjem delu trupa. Progresivna simptomatika pri dolgotrajno prisotni poudarjeni ali izravnani prsni kifozi lahko vključuje anatomsko spremembo hrbtenice, ki je ni več mogoče korigirati z vadbo.
Poudarjena ali izravnana prsna kifoza se zdravi z usmerjeno kineziološko vadbo, ki mora temeljiti na individualnem programu glede na specifične vzroke porušene lege torakalne hrbtenice pri posameznem pacientu.
Skolioza hrbtenice
Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice in telesa. Nastane lahko zaradi prirojenih napak pri razvoju vretenc in hrbtenjače, dednih bolezni živčno-mišičnega tkiva, močne travme, na primer prometne nesreče, ali zaradi prirojenih in kasneje nastalih napak v vezivnem tkivu.
Najpogosteje nastane pri otrocih do 16. leta starosti in pospešeno napreduje v obdobju telesne rasti. Povprečna prevalenca skolioze pri otroški populaciji je 2–3 %. V večini primerov skolioza nima negativnega vpliva na kakovost življenja. Ključno pa je, da se njen razvoj ugotovi zgodaj v otroštvu, saj lahko z ustreznim pristopom zaustavimo napredovanje patologije, ki bi lahko brez zdravljenja v odrasli dobi povzročala simptomatske težave.
Blaga skolioza pogosto ne povzroča težav in negativnih posledic za življenjski slog posameznika. Kadar skolioza v otroštvu ni zdravljena oziroma presega 45 stopinj odklona od naravne vertikalne lege hrbtenice, lahko povzroča resne posledice, kot so pljučne in srčne okvare. Pri skoliozah med 20 in 45 stopinjami odklona obstaja večje tveganje za pojav bolečin v hrbtenici in pospešen razvoj degenerativnih stanj.
Pred zdravljenjem skolioze se priporoča rentgensko slikanje hrbtenice, s katerim pridobimo natančne podatke o obsegu in strukturi skolioze. Če skolioza doseže zamik med 20 in 45 stopinj, se zdravi s konservativnim pristopom ambulantne fizioterapije in terapevtske vadbe, ki je individualno prilagojena tipu skolioze, starosti pacienta in značilnostim krivin hrbtenice. Pri skoliozah, večjih od 45 stopinj, se izvaja kirurško zdravljenje.
Bolečina v križu ne popusti?
Naročite se na pregled.
Hiter odziv
Prilagodljivi termini
Strokovna obravnava