Tekaško koleno je preobremenitvena poškodba kolenskega sklepa, ki je se pogosto imenuje tudi sindrom iliotibialnega trakta. Do težav pride zaradi ponavljajočega draženja, trenja ali utesnitve iliotibialnega trakta ob zunanjem delu kolena med tekom oziroma drugimi ponavljajočimi se gibi. Najznačilnejši simptom je bolečina na zunanji strani kolena, ki se stopnjuje med tekom ali daljšo hojo.
Stanje predstavlja tipičen primer preobremenitvenega sindroma in sodi med najpogostejše tekaške preobremenitvene težave. Prizadene približno 12–16 % športnikov, pri številnih pa povzroči začasno ali celo trajno prekinitev športne aktivnosti.
Tek je oblika aerobne vadbe, ki ima številne koristi za srčno-žilni sistem, pomaga vzdrževati optimalne vitalne funkcije in podpira učinkovito delovanje mišično-skeletnega sistema. Kljub pozitivnim učinkom rednega teka pa lahko nepravilna tekaška tehnika povzroči različne težave in poškodbe.
Kaj je tekaško koleno?
Tekaško koleno, znano tudi kot sindrom iliotibialnega trakta, nastane zaradi pretirane obremenitve iliotibialnega trakta. Ime izhaja iz dejstva, da se stanje najpogosteje pojavi pri ponavljajočih se obremenitvah med tekom. Tipičen znak je bolečina na zunanji strani kolena, v območju lateralnega epikondila stegnenice, posebej pri približno 30° upogiba kolena med prenosom teže na prizadeto nogo.
Bolečina na zunanji strani kolena se lahko stopnjuje, če tekač aktivnosti ne prilagodi ali je začasno ne prekine. Pogosto se težava prepozna šele, ko se pojavijo oteklina, pekoč občutek ali slišne krepitacije.
Neustrezno zasnovan vadbeni program ter neprilagojene ali pretirane tekaške obremenitve so glavni dejavniki tveganja za nastanek tekaškega kolena. Kombinacija gibalnih biomehanskih posebnosti, nenadnih sprememb treninga in preobremenitev pogosto vodi v skrajšave iliotibialnega trakta ter slabšo moč odmikalk in zunanjih rotatorjev kolka.
Anatomija iliotibialnega trakta
Iliotibialni trakt je močan snop vezivne fascije, ki poteka po zunanji oziroma lateralni strani noge od zgornjega dela medenice do področja pod kolenom. Sestavljen je iz fascialnih delov mišic gluteus maximus, gluteus medius in tensor fasciae latae oziroma TFL.
Poteka površinsko nad mišico vastus lateralis in se pripenja na Gerdyjev izrastek na platoju golenice ter delno na epikondil stegnenice. Ima tudi sprednji podaljšek, imenovan iliopatelarni trakt, ki se pripenja na pogačico in preprečuje njen premik navznoter.
Iliotibialni trakt tvorijo kolagenska vlakna. Kolagen je najmočnejša naravna beljakovina, kolagenska vlakna pa so urejena predvsem navpično, kar omogoča učinkovitejše prenašanje obremenitev pri aktivnostih z nosilno obremenitvijo. Med plastmi kolagena je manjša količina elastičnih vlaken, ki omogočajo dodatno prožnost, gibljivost in boljši prenos sil.
Osnovna naloga iliotibialnega trakta je stabilizacija kolka in kolena ter lateralna podpora spodnji okončini. Deluje kot čvrsta stebričasta struktura, ki omogoča stojo, posebej na eni nogi, in pomaga stabilizirati medenico med gibanjem.
Zakaj nastane tekaško koleno?
Etiologija tekaškega kolena je še vedno predmet razprav. Pri razlagi bolečinskega mehanizma se trenutno uporabljata dve glavni teoriji.
Tradicionalna razlaga temelji na predpostavki, da draženje tetive nastane zaradi trenja med iliotibialnim traktom in lateralnim femoralnim epikondilom. To teorijo podpirajo nekatere empirične študije, ki opisujejo anteroposteriorno gibanje iliotibialnega trakta med upogibanjem in iztegovanjem kolena.
Novejše ugotovitve pa kažejo, da je iliotibialni trakt na lateralni femoralni epikondil čvrsto pritrjen z vlaknastimi strukturami, ki preprečujejo drsenje med traktom in kostjo v smeri naprej-nazaj. Po tej razlagi prekomerna napetost iliotibialnega trakta povzroči kompresijo spodaj ležečega maščobnega tkiva ali burze, kar sproži vnetje in bolečino. To se pojavi predvsem ob sočasni notranji rotaciji kolena in kolka pri približno 30° upogiba kolena.
Dejavniki tveganja za nastanek tekaškega kolena
Poznavanje dejavnikov tveganja je bistveno za preprečevanje in učinkovito obvladovanje tekaških težav.
Najpogostejši dejavniki tveganja so:
- slaba biomehanika gibanja, predvsem pri tehniki teka ali kolesarjenja, zlasti notranja rotacija kolen in bokov,
- mišično neravnovesje kolka med levo in desno stranjo telesa,
- šibkost kolčnih mišic, zadnjice, notranje glave kvadricepsa in mišic telesnega jedra,
- slab nadzor stopalnega loka, ploska stopala ali pretirana pronacija stopala med tekom,
- obrabljeni ali neustrezni športni copati,
- hitro povečanje telesnih obremenitev, na primer števila pretečenih kilometrov ali intenzivnosti aktivnosti,
- pretirano intenzivna pohodniška aktivnost, predvsem tek po klancu navzdol,
- dolgotrajno tekanje ali kolesarjenje, na primer priprava na polmaraton, maraton ali ultramaraton.
Zgodnje prepoznavanje dejavnikov tveganja in pravočasna fizioterapevtska obravnava tekačem ter drugim športnikom omogočata varnejšo vrnitev v športne aktivnosti brez nepotrebnih prekinitev zaradi bolečine ali poškodb.
Kako pogosto je tekaško koleno?
Čeprav je tekaško koleno zelo pogosto pri tekačih na dolge razdalje, se lahko pojavi tudi pri posameznikih, ki se ukvarjajo z drugimi športi in aktivnostmi, kot so kolesarjenje, smučanje, nogomet in številne druge športne obremenitve.
Pri ženskah se tekaško koleno pojavlja pogosteje kot pri moških. Pri moških se prevalenca giblje med 16 % in 50 %, pri ženskah pa pojavnost z leti narašča in lahko prizadene do 80 % posameznic.
Ena izmed znanstvenih študij je pokazala, da imajo ženske zaradi oblike medenice povečan kot za izvedbo zunanje rotacije kolka. Posledično se poveča tudi notranja rotacija kolena, kar prispeva k večji dovzetnosti za razvoj tekaškega kolena.
Kakšni so simptomi tekaškega kolena?
Glavni simptom tekaškega kolena je ostra bolečina, pekoč občutek ali nelagodje na zunanji strani kolena, ki se lahko širi po nogi navzgor proti boku.
Značilno je tudi, da se bolečina poslabša pri teku navzdol. Številni pacienti poročajo, da se bolečina pojavi na določeni točki med tekom ali kolesarjenjem in kmalu po prenehanju aktivnosti izzveni.
Običajno je bolečina prisotna samo med dejavnostjo, ki težavo izzove. Če se stanje nadaljuje in poslabšuje, lahko začne vplivati na vzorec hoje ter povzroča nelagodje pri hoji po stopnicah ali pri sedenju z upognjenimi koleni.
Najpogostejši simptomi tekaškega kolena so:
- ostra ali pekoča bolečina tik nad sklepno špranjo na zunanji strani kolena,
- bolečina, ki se stopnjuje pri teku ali drugih ponavljajočih se aktivnostih,
- oteklina na zunanji strani kolena,
- bolečina pri hoji po klancu navzdol ali spuščanju po stopnicah,
- postopen razvoj simptomov, ki lahko omejujejo športno aktivnost.
Bolečina se lahko že pri manjši intenziteti poveča pri hoji po klancu navzdol, kolesarjenju ali teku. Specialna rehabilitacija s progresivnim obremenjevanjem kolena je ključna za uspešno zdravljenje in dolgoročen rezultat.
Kako poteka zdravljenje tekaškega kolena?
Zdravljenje tekaškega kolena običajno traja od štiri do osem tednov, pri kroničnih težavah pa tudi do 12 tednov.
Tekaško koleno se lahko po nekaj dneh mirovanja umiri, vendar to velja predvsem za akutno fazo poškodbe. V tem obdobju se lahko stanje izboljša tudi z hlajenjem kolena, katerega namen je lajšanje in umirjanje simptomov.
Za zmanjšanje simptomov se pogosto uporabljajo protivnetna zdravila, ki pomagajo umiriti vnetje. Dolgoročno pa je ključno odpraviti vzrok težav. Pri tem ima pomembno vlogo prilagoditev treninga, saj lahko nepravilne obremenitve pri aktivnostih, povezanih s tekaškim kolenom, vodijo v ponavljajoče se draženje tkiv.
Diagnostični pregled
Natančna diagnoza sindroma iliotibialnega trakta je zelo pomembna, saj omogoča izbiro najučinkovitejšega načrta zdravljenja. Diagnozo postavi specialist na podlagi celostne ocene stanja.
Specialist se z vami pogovori o pretekli zdravstveni anamnezi, poteku simptomov, vsakodnevnih dejavnostih in vadbeni rutini, da pridobi vpogled v najverjetnejšo diagnozo.
Po posvetu se izvede več testov, ki pomagajo potrditi diagnozo. Klinična ocena vključuje:
- oceno obsega gibljivosti kolenskega in kolčnega sklepa ter mišične moči,
- oceno dolžine mišic in njihove prožnosti,
- opazovanje kakovosti gibanja kolena in izvedbe aktivnosti, kot so počepi, poskoki, skakanje in tek,
- po potrebi pregled drugih delov telesa, na primer stopal in spodnjega dela hrbta,
- inspekcijo in palpacijo kolenskega sklepa ter iliotibialnega trakta,
- izvedbo specialnih testov, med katerimi sta za tekaško koleno značilna Oberjev in Noblov test.
Klinična ocena je v večini primerov dovolj za postavitev diagnoze sindroma iliotibialnega trakta. Slikovna diagnostika običajno ni potrebna, uporabi pa se takrat, ko so potrebne dodatne informacije o sklepnih strukturah, ki povzročajo vnetje.
Akutna fizioterapija
Glavni cilj akutne faze rehabilitacije tekaškega kolena je doseči ustrezno gibljivost in napetost iliotibialnega trakta ter okoliških struktur. Dobra gibljivost je pomembna priprava za kasnejše izboljšanje mišične moči.
Terapija prožilnih točk in miofascialno sproščanje se uporabljata za zmanjšanje miofascialnih omejitev ter napetosti iliotibialnega trakta, tako na samem traktu kot tudi na sosednjih mišicah, kot so vastus lateralis, biceps femoris ali TFL.
Raztezanje se priporoča že zgodaj v rehabilitaciji, saj zmanjšuje napetost v iliotibialnem traktu in kompresijske sile, ki delujejo na tkiva pod njim. Razteg mora trajati dovolj dolgo, najmanj 30 sekund, in mora biti prilagojen posameznemu pacientu. Takšno raztezanje izboljšuje elastičnost in prožnost prizadetih struktur.
Za zdravljenje akutnih simptomov tekaškega kolena se uporabljajo sodobne instrumentalne metode, med katere sodita TECAR terapija in visokoenergijska laserska terapija.
TECAR terapija je termična metoda, ki globinsko prenaša energijo v poškodovano področje, zmanjšuje bolečino ter spodbuja vensko in limfno drenažo. Združuje globinsko povišanje temperature in povečanje energijskega potenciala celičnih membran, kar spodbuja celice, izboljša prekrvavitev in pospešuje fiziološke procese za uravnavanje tkivne funkcije.
Laserska terapija uporablja ojačan visokoenergijski laserski žarek, ki pospešuje presnovne procese in celjenje mehkih tkiv. Svetloba prodre skozi tkiva ter povzroča biološke in fiziološke učinke, s čimer izboljša mikrocirkulacijo, imunoregulacijo, živčno prevodnost in celjenje poškodovanih tkiv.
Postakutna kineziologija
Funkcionalna faza rehabilitacije tekaškega kolena poteka pod nadzorom specialistov kineziologije. V tej fazi pride v ospredje vadba za moč, s poudarkom na krepitvi mišic odmikalk kolka. Smiselno je slediti utemeljenemu programu postopno stopnjevanih krepilnih vaj.
Šibkost mišice gluteus medius lahko povzroči kompenzacijsko povečano aktivnost mišice tensor fasciae latae oz. TFL, kar poveča napetostne sile na iliotibialni trakt. Za odpravo mišičnega neravnovesja se v rehabilitaciji priporočajo vaje, kot so dvig medenice ali enonožni počepi.
Na začetku rehabilitacije se uporabljajo različne dvonožne izvedbe vaj, kasneje pa se program nadgradi na enonožne različice. Pri enonožni izvedbi je aktivacija stabilizacijskih mišic kolka večja kot pri dvonožni izvedbi.
Pridobljena moč mišic odmikalk kolka neposredno prispeva k izboljšanju simptomov tekaškega kolena. Tveganje za nastanek tekaškega kolena povečujejo tudi oslabljene mišice stopala, saj lahko stopalo med tekom koleno potiska v pretirano pronacijo.
Preventivna kinezioterapija
Čeprav zdravljenje privede do umiritve bolečin in izboljšanja mišične moči, se poškodba lahko ponovi.
Za ohranjanje optimalnega zdravja kolen in preprečevanje ponovitve tekaškega kolena se priporoča udeležba v preventivnem vadbenem programu, ki je namenjen vzdrževanju in izboljšanju funkcije.
S postrehabilitacijskim programom učinkovito zmanjšujemo tveganje za ponovitev poškodbe. Zdrava in močna kolena so ključna za športno aktivnost brez bolečin.
Vrnitev k športni aktivnosti
Po rehabilitaciji tekaškega kolena svetujemo vrnitev k športni aktivnosti šele, ko mine 14 dni brez simptomov po zaključenem zdravljenju.
Telo se v ustrezno fizično pripravljenost vrne ob pravilnem progresivnem obremenjevanju in individualno prilagojeni rehabilitaciji glede na stanje pacienta. Takšen pristop pomembno zmanjša možnost nastanka dodatnih poškodb.
Prednostno oblikovanje individualnega načrta terapevtske vadbe in varno vračanje k telesnim aktivnostim sta pomembna elementa preprečevanja ponovnih poškodb.
Pogosta vprašanja
Kaj je tekaško koleno in kje se pojavi bolečina?
Tekaško koleno je preobremenitvena težava, ki povzroča ostro bolečino na zunanji strani kolena. Nastane zaradi drgnjenja iliotibialnega trakta, močnega pasu vezivnega tkiva na zunanji strani stegna, ob kostno izboklino stegnenice med upogibanjem in iztegovanjem kolena.
Zakaj so šibke kolčne mišice pogosto vzrok za tekaško koleno?
Šibkost srednje zadnjične mišice, imenovane gluteus medius, povzroči, da se koleno med tekom nezavedno pomika navznoter, boki pa se spuščajo. To poveča napetost v iliotibialnem traktu in okrepi draženje struktur ob zunanjem delu kolena.
Ali lahko neustrezna tekaška obutev povzroči iliotibialni sindrom?
Da, obrabljeni ali neprimerni tekaški copati, ki ne zagotavljajo dovolj podpore stopalnemu loku, lahko prispevajo k pretirani pronaciji stopala. Ta biomehanska veriga povzroči notranjo rotacijo golenice, kar poveča pritisk na zunanjo stran kolena in draži iliotibialni trakt.
Ali sproščanje z masažnim valjčkom pomaga pri tekaškem kolenu?
Masažni valjček lahko začasno zmanjša občutek nelagodja, vendar nima dolgoročnega učinka. Iliotibialnega trakta z valjčkom ne moremo raztegniti, ker gre za zelo čvrsto vezivno tkivo. Učinek temelji predvsem na nociceptivni modulaciji, torej na začasnem zmanjšanju zaznave bolečine prek živčnega sistema.
Zakaj se bolečina pri tekaškem kolenu poslabša pri teku navzdol?
Pri teku navzdol je koleno dlje časa v položaju približno 30° upogiba, kjer je trenje med iliotibialnim traktom in stegnenico največje. V tej fazi se vez pod večjim pritiskom giba čez kostno izboklino, kar lahko hitro sproži bolečinski odziv, če je vez prenapeta ali je prisotno vnetje.
Viri in literatura
Friede, M. C., Innerhofer, G., Fink, C., Alegre, L. M., & Csapo, R. (2022). Conservative treatment of iliotibial band syndrome in runners: Are we targeting the right goals?. Physical therapy in sport : official journal of the Association of Chartered Physiotherapists in Sports Medicine, 54, 44–52. https://doi.org/10.1016/j.ptsp.2021.12.006
Khaund, R., & Flynn, S. H. (2005). Iliotibial band syndrome: a common source of knee pain. American family physician, 71(8), 1545–1550.
Pegrum, James, Alex Self in Nick Hall. 2019. Iliotybial badn syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30898786/ .
Flato, Russel, Giovanni J. Passanante, Matthew R. Skalski, Dakshesh B. Patel, Eric A. White in George R. Matcuk Jr. 2017. The iliotibial tract: imaging, anatomy, injuries, and other pathology. Dostopno na: https://link.springer.com/article/10.1007%2Fs00256-017-2604-y .
Clark, M. A., Lucett, S. C. in Sutton, B. G. 2014. NASM Essentials for Corrective Exercise Training. Arizona: National Academy of Sports Medicine.
Aderem, Jodi. 2015. The Biomechanical Risk Factors Associated with Preventing and Managing Iliotibial Band Syndrome in Runners: A systematic Review. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4647699/ .
Phynomark, A., S. Osis, B. A. Hettinga, R. Leigh, R. Ferber. 2015. Gender differences in gait kinematics in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25622800/
Yeste – Fabregat, Mireia, Luis Baraja – Vegas, Juan Vicente – Mampel, Marcelino Perez – Bermejo, Iker J. Bautista Gonzalez in Carlos Barrios. 2021. Acute Effects of Tecar Therapy on Skin Temparature, Ankle Mobility and Hyperalgesia in Myiofascial Pain Syndrome in Professional Basketball Players: A Pilot Study. Dostopno na: https://www.mdpi.com/1660-4601/18/16/8756 .
Weckström, Kristoffer in Johan Söderström. 2016. Radial extracorporeal shochwave therapy compared with manual therapy in runners with iliotibial band syndrome. Dostopno na: https://content.iospress.com/articles/journal-of-back-and-musculoskeletal-rehabilitation/bmr612
Farivar, Shirin, Talieh Malekshahabi in Reza Shiari. 2014. Biological effects of low laser therapy. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4291815/
Johns Hopkins Medicine. (n.d.). Patellofemoral pain syndrome (runner’s knee). https://www.hopkinsmedicine.org/health/conditions-and-diseases/patellofemoral-pain-syndrome-runners-knee
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
