Ruptura medialnega meniskusa pomeni raztrganino notranjega meniskusa v kolenu, ki ima pomembno vlogo pri blaženju obremenitev med stegnenico in golenico. Najpogosteje nastane zaradi zasuka kolena pod obremenitvijo ali zaradi degenerativnih sprememb v tkivu meniskusa. Tipični znaki so bolečina na notranji strani kolena, otekanje, občutek zatikanja in omejena gibljivost kolenskega sklepa.
Ali ste vedeli, da je razmerje poškodb med medialnim in lateralnim meniskusom približno 4:1? V približno 80 % primerov je poškodovan medialni meniskus, lateralni pa v približno 20 %.
Meniskusi omogočajo gladko in učinkovito artrokinematiko kolena. Prenašajo strižne in kompresijske sile v sklepu, povečujejo obremenilno površino in s tem zmanjšujejo točkovne pritiske na sklepne površine. Pomembno prispevajo tudi k stabilnosti kolena, zlasti pri čezmernih rotacijskih obremenitvah.
Vzroki za nastanek rupture medialnega meniskusa
Rupture medialnega meniskusa se najpogosteje pojavijo pri športnih aktivnostih, kot posledica akutne travme ali zaradi degenerativnih sprememb, povezanih s staranjem. Med poškodbami zunaj športa je približno 30 % povezanih s padci in prometnimi nesrečami. Preostalih 70 % se najpogosteje zgodi pri globokem počepu, kjer posameznik bolečino začuti med vstajanjem.
Poškodbe meniskusa so pogosto povezane s športno aktivnostjo. Njihovi mehanizmi vključujejo visoke strižne ali rotacijske sile v kombinaciji z neoptimalnim položajem kolenskega sklepa, na primer varus ali valgus z rotacijo ob upogibu kolena.
Ko je koleno upognjeno, rotacijska sila povzroči premik meniskusa med stegnenico in golenico, kar lahko vodi v poškodbo. Takšne poškodbe so pogosto nekontaktne in nastanejo pri spremembi smeri, zaviranju ali doskoku.
Medialni meniskus ima bolj odprto anatomsko obliko, lateralni meniskus pa je bolj zaprt. Oba ležita v kolenskem sklepu med sklepno površino stegnenice in golenice ter pokrivata približno 50–70 % sklepne površine golenice.
Dejavniki tveganja za rupturo medialnega meniskusa
Znani dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost za nastanek rupture medialnega meniskusa, so:
- delo v čepečem ali klečečem položaju,
- spol, saj se pri moških poškodba pojavlja 2- do 3-krat pogosteje,
- starost, posebej med 20. in 30. letom ali po 60. letu,
- višji indeks telesne mase,
- športi, kot sta nogomet in ragbi,
- dvigovanje bremen, težjih od 10 kg,
- neustrezno obravnavana poškodba ACL.
Če se prepoznate v katerem od navedenih dejavnikov tveganja, imate večjo dovzetnost za rupturo medialnega meniskusa. To še ne pomeni, da bo do poškodbe nujno prišlo, vendar je pri obremenitvah potrebna večja pozornost.
Kakšni so simptomi rupture medialnega meniskusa?
Najpogostejši simptomi rupture medialnega meniskusa so:
- omejena gibljivost kolena,
- oteklina,
- občutek preskakovanja ali pokanja,
- bolečina na notranji strani kolena,
- atrofija kvadricepsa in splošno zmanjšanje mišične moči.
Pri poškodbi medialnega meniskusa se bolečina izraža na notranji strani kolena, zlasti med rotacijskimi gibi in obremenitvami. Hitro prepoznavanje simptomov je pomembno za pravočasno odkrivanje poškodbe in zmanjšanje tveganja za dodatne okvare.
Kako se diagnosticira ruptura medialnega meniskusa?
Pri postavitvi diagnoze je zelo pomembna natančna anamneza, saj že opis mehanizma poškodbe in simptomov pogosto potrdi sum na rupturo medialnega meniskusa. Priporočljiv je tudi pregled predhodne zdravstvene dokumentacije, ki lahko pokaže starejše poškodbe ali stanja, ki so vplivala na nastanek poškodbe meniskusa.
Poleg anamneze se uporabljajo klinični testi. Testi za medialni in lateralni meniskus so enaki, razlikovanje pa temelji na lokaciji izzvanih simptomov.
Najpogosteje se izvajajo naslednji testi:
- kapsularni vzorec, pri katerem je omejitev prisotna pri približno 20–30 stopinjah upogiba,
- občutljivost sklepne špranje pri palpaciji, predvsem na medialni strani,
- Apley test, pri katerem se bolečina pojavi ob kompresiji in rotaciji,
- Thessaly test,
- McMurrayev test.
Klinični testi z visoko verjetnostjo potrdijo rupturo meniskusa, rentgensko slikanje in MR pa omogočata dodatno oceno morebitnih poškodb hrustanca in vezi.
Rupturo meniskusa lahko razvrstimo tudi glede na stopnjo poškodbe. Pri stopnji 1 je na MR posnetku vidna manjša raztrganina. Stopnja 2 pomeni večjo raztrganino brez širjenja do sklepne površine. Pri stopnji 3 je prizadeta sklepna površina in prisotna popolna ruptura meniskusa.
Poškodbo meniskusa lahko razdelimo tudi glede na:
- vrsto raztrganine, na primer vzdolžno, vodoravno, prečno, poševno, kombinirano, bucket-handle ali avulzijo narastišča sprednjega oziroma zadnjega roga,
- položaj poškodbe, na primer sprednji rog, zadnji rog ali korpus meniskusa,
- prekrvavitev meniskusa, torej belo ali rdečo cono,
- vzrok, torej poškodbo ali degeneracijo,
- obseg, torej popolno ali delno poškodbo.
Akutne poškodbe meniskusa so pogoste pri športih, kot so nogomet, košarka in smučanje, kjer so prisotne hitre spremembe smeri ter nenadni zasuki kolena. Za natančno opredelitev obsega poškodbe se pogosto uporablja magnetna resonanca, pri kliničnem pregledu pa je lahko pozitiven McMurrayjev test.
Kako poteka zdravljenje rupture medialnega meniskusa?
Raziskave dosledno podpirajo konzervativno zdravljenje pri pacientih z rupturo medialnega meniskusa. Potek zdravljenja je odvisen od tega, ali se poškodba nahaja v beli, neprekrvavljeni coni, ali v rdeči, prekrvavljeni coni.
Manjše rupture v rdeči coni se lahko zacelijo spontano. V takšnih primerih se priporoča krajše mirovanje, nato pa fizioterapevtska rehabilitacija. Operacija meniskusa je potrebna pri večjih raztrganinah ali kadar konzervativno zdravljenje ne doseže ustreznega učinka.
Ortopedi se za operativno zdravljenje najpogosteje odločijo, kadar:
- so bolečine prisotne vsak dan,
- gre za hujšo poškodbo meniskusa,
- konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno.
Pri operativnem zdravljenju rupture medialnega meniskusa se specialisti ortopedske medicine skoraj vedno odločijo za artroskopijo kolena. Gre za minimalno invaziven poseg, ki omogoča hitrejši začetek rehabilitacije.
V akutni fazi fizioterapevtskega zdravljenja oteklino obvladujemo s Sixtus ultrazvočno krioterapijo in kineziotapingom. V tej fazi se izvaja tudi protibolečinska terapija, ki zmanjša bolečino in omogoči učinkovitejše nadaljevanje rehabilitacije.
Fizioterapevti pacienta naučijo specialne terapevtske vadbe, osnovnih vaj propriocepcije in vaj za mišično-tetivno moč, ki izboljšujejo stabilnost kolena ter krepijo podporne mišice.
Zelo učinkovita manualna metoda je tudi prečna frikcija, ki se je pri rupturah medialnega meniskusa izkazala kot koristna za pospešeno celjenje in zmanjšanje brazgotinjenja tkiva. Izvajajo se tudi vaje za sklepno mobilizacijo, namenjene obnovitvi polnega obsega gibanja.
Kinezioterapevtska faza se osredotoča na nadgradnjo proprioceptivnih vaj, kinezioloških vaj za sklepno mobilizacijo z gibanjem in progresivnih vaj za mišično-vezivno moč. Pomembna je krepitev vseh mišic spodnjih udov in jedra, saj to meniskusu zagotavlja večjo stabilnost znotraj kolenskega sklepa.
Kineziologi pacienta naučijo specialnih vaj za preventivno moč poškodovanega predela, predvsem za krepitev kvadricepsa, ter vaj za izboljšanje ravnotežja, koordinacije in funkcionalne sposobnosti.
V zadnji fazi, torej v preventivnem vzdrževanju, pacienti dolgoročno ohranjajo funkcionalnost sklepov in preventivno moč. Pri športnikih je ta faza namenjena tudi telesni pripravi na rekreativni šport oziroma športno kondicijski pripravi.
Prognoza po rupturi medialnega meniskusa
Prognoza po rupturi medialnega meniskusa je odvisna od tega, ali je pacient zdravljen konzervativno ali operativno, kako obsežna je poškodba meniskusa, ali so poškodovane tudi druge kolenske strukture in v kateri coni meniskusa je nastala raztrganina.
Raziskave opisujejo, da rehabilitacija običajno traja 10–12 tednov, preden se oseba uspešno vrne k vsakodnevnim aktivnostim ali športu. Kljub temu je treba upoštevati, da se vsaka rehabilitacija razlikuje, saj mora biti prilagojena deficitom posameznika.
V večini primerov se primarno priporoča zdravljenje meniskusa brez operacije, saj številni klinični primeri in znanstvene študije potrjujejo visoko učinkovitost konzervativnega zdravljenja s strukturiranim fizioterapevtskim programom.
Pogosta vprašanja
Kako najpogosteje nastane ruptura medialnega meniskusa?
Ruptura najpogosteje nastane pri kombinaciji obremenitve in rotacije kolena, ko je stopalo fiksirano na podlago, na primer pri nogometu ali smučanju.
Pri starejših osebah so pogostejše degenerativne raztrganine, ki nastajajo postopno zaradi obrabe hrustanca. Včasih se lahko pojavijo že pri navidezno nedolžnem gibu, kot je vstajanje iz počepa.
Kakšna je razlika med rdečo in belo cono meniskusa?
Razlika je ključna za prognozo celjenja. Zunanji del meniskusa, imenovan rdeča cona, je dobro prekrvavljen in ima sposobnost spontanega celjenja. Notranji del oziroma bela cona nima lastne prekrvavitve, zato se raztrganine v tem predelu same ne zacelijo.
Kaj se zgodi, če raztrganine meniskusa ne zdravimo?
Neustrezno zdravljena ruptura meniskusa povzroči nepravilno porazdelitev sil v kolenu. To vodi v hitrejšo obrabo sklepnega hrustanca in bistveno poveča tveganje za zgodnji razvoj osteoartroze kolena.
Ali lahko poškodovan meniskus povzroči nastanek Bakerjeve ciste?
Da, to je zelo pogosto. Ko je meniskus poškodovan, telo kot odziv na draženje začne proizvajati prekomerno količino sklepne tekočine. Ta se lahko nabere v zadnjem delu kolena in oblikuje oteklino, imenovano Bakerjeva cista. Z zdravljenjem primarne poškodbe meniskusa običajno izzveni tudi cista.
Viri in literatura
Chirichella, P. S., Jow, S., Iacono, S., Wey, H. E. in Malanga, G. A. (2019). Treatment of Knee Meniscus Pathology: Rehabilitation, Surgery, and Orthobiologics. PM&R, 11(3), 292–308. https://doi.org/10.1016/j.pmrj.2018.08.384
Hussein, Mohsen (2021). Ortopedija za fizioterapevte. URN:NBN:SI:DOC-W6P9NIHD from http://www.dlib.si
Hwang, B.-Y., Kim, S.-J., Lee, S.-W., Lee, H.-E., Lee, C.-K., Hunter, D. J. in Jung, K.-A. (2012). Risk Factors for Medial Meniscus Posterior Root Tear. The American Journal of Sports Medicine, 40(7), 1606–1610. https://doi.org/10.1177/0363546512447792
Khalifa, A. A., Mohamed, R. A.-E., Abo-Zeid, A. R. in Abd-Elaal, A. M. (2020). Rehabilitation options for patients with an isolated meniscal tear, a narrative review. Sports Orthopaedics and Traumatology, 36(4), 364–369. https://doi.org/10.1016/j.orthtr.2020.08.002/
O’Donnell, K., Freedman, K. B. in Tjoumakaris, F. P. (2017). Rehabilitation Protocols After Isolated Meniscal Repair: A Systematic Review. The American Journal of Sports Medicine, 45(7), 1687–1697. https://doi.org/10.1177/0363546516667578/
Cleveland Clinic. (2024). Torn meniscus. https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/17219-torn-meniscus
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
