Skakalno koleno je preobremenitvena poškodba patelarne tetive pod pogačico, ki jo strokovno imenujemo patelarna tendinopatija. Nastane zaradi ponavljajočih obremenitev kolenskega sklepa pri skokih, teku ali hitrih spremembah smeri, zaradi česar se v tetivi razvijejo mikropoškodbe. Najpogosteje se kaže z bolečino pod pogačico, ki se poslabša pri športu ali drugih obremenitvah kolena.
Takšno stanje lahko športnika za daljši čas odstrani iz trenažnega in tekmovalnega procesa. Dolgotrajno obremenjevanje že poškodovane tetive lahko povzroči trajnejše spremembe tkiva, kar dodatno podaljša in oteži rehabilitacijo.
Kljub zahtevnosti poškodbe obstajajo učinkoviti načini zdravljenja patelarne tendinopatije. S pravilno diagnostiko, specializirano fizioterapijo in ciljno usmerjeno vadbo je mogoče zmanjšati bolečino, izboljšati funkcijo kolena in se postopoma vrniti k želenim športnim aktivnostim.
V nadaljevanju podrobneje predstavljamo vzroke, simptome in najučinkovitejše pristope zdravljenja patelarne tendinopatije, da se lahko ponovno varno in brez bolečin vključite v športne obremenitve.
Anatomija patelarne tetive
Zdrave tetive so zgrajene iz snopov kolagenskih vlaken, ki jih obdajajo ovojnice. Prava sinovialna ovojnica je prisotna samo pri nekaterih tetivah v telesu, na primer pri tetivi tibialis posterior, peronealnih tetivah ter tetivah ekstenzorjev in fleksorjev zapestja ter dlani.
Druge tetive obdaja tanko tkivo, pod katerim je tekočina, ki zagotavlja lubrikacijo, zmanjšuje trenje in ščiti tetivo. Zunajcelični matriks tetive sestavljajo predvsem kolagen tipa I, ki predstavlja približno 65–80 % strukture in tetivi daje moč za prenašanje visokih obremenitev, elastin v deležu 1–2 %, ki zagotavlja elastičnost, proteoglikani v deležu 1–5 % ter anorganske komponente v deležu približno 0,2 %.
Ker tetive na različnih anatomskih mestih opravljajo različne funkcionalne naloge, se razlikujejo po zgradbi, sestavi, celičnem fenotipu in presnovi. Mehanski odziv tetive je odvisen od njenega prečnega preseka in dolžine. Večji kot je prečni presek, večjo silo lahko tetiva prenese pred poškodbo.
Presnovna aktivnost tetive je razmeroma nizka in manjša kot pri skeletni mišici, zato okrevanje po poškodbi tetive praviloma traja dlje kot okrevanje mišičnega tkiva.
Kakšna je pojavnost skakalnega kolena?
Skakalno koleno se najpogosteje razvije pri mladih športnikih med 15. in 30. letom starosti. Statistično pogosteje prizadene moške, ki se ukvarjajo s športi z velikim številom skokov. Najpogosteje so to odbojka, košarka in rokomet.
Pri mladih vrhunskih odbojkaših v Evropi je prevalenca patelarne tendinopatije ocenjena med 40 in 50 %. Ponavljajoči se skoki pri odbojki, košarki ali rokometu zahtevajo stalno obremenjevanje patelarne tetive. Stanje se pojavlja tudi pri atletih in tenisačih, saj oba športa vključujeta hitre spremembe smeri.
Moč in hitrost, potrebni za odrive in pristanke, ustvarjata zahtevo, da patelarna tetiva shranjuje in nato sprošča kinetično energijo. Zato je pomembno, da športniki težave s kolenom prepoznajo dovolj zgodaj in ob bolečini ustrezno ukrepajo.
Fazni potek patelarne tendinopatije
Tendinopatija je klinični izraz za skupino degenerativnih in preobremenitvenih sprememb v tetivi, ki nastanejo zaradi ponavljajoče mehanske obremenitve, nezadostne regeneracije tkiva ali kombinacije obeh dejavnikov. Značilni znaki so bolečina v tetivi, slabša funkcija ter pogosto tudi zadebelitev ali strukturne spremembe tetivnega tkiva.
Splošni dejavniki tveganja za razvoj tendinopatije so starost nad 50 let, povečane sile, ki delujejo na tetivo, ter metabolični, hormonski in genetski vplivi. Pri patelarni tendinopatiji imajo največji pomen zunanji dejavniki tveganja, predvsem velike sile med ponavljajočimi aktivnostmi, kot so skoki, tek in hoja navzdol po klancu.
Najpomembnejši dejavnik tveganja za skakalno koleno je slabša treniranost stegenskih in kolčnih mišic. Nizka sposobnost prenašanja obremenitev pomeni, da se patelarni ligament lahko preobremeni že pri relativno nizkih obremenitvah, na primer pri hoji navzdol po klancu ali pri hoji po stopnicah.
Prva, reaktivna faza tendinopatije se začne, ko tenociti, ki so odgovorni za presnovo proteoglikanov v tetivi, preidejo v neravnovesje. Pri skakalnem kolenu so za to pogosto odgovorni zunanji obremenitveni dejavniki.
Tenociti nato začnejo proizvajati več proteoglikanov, ti pa nase vežejo več vode. Tetive običajno ne vsebujejo velike količine vode. Povečana vsebnost vode povzroči otekanje in zadebelitev tetive, zaradi česar kolagenska vlakna niso več vzporedno urejena. Telo zazna patološko spremembo in poskuša stanje popraviti s procesom, ki ga imenujemo nevrovaskularizacija.
Zadnjo fazo tendinopatije predstavlja degenerativna tendinopatija, pri kateri je tetiva strukturno tako spremenjena, da svoje funkcije ne more več kakovostno opravljati. Ta faza je ireverzibilna in jo pogosteje opažamo pri starejših posameznikih.
Kako se diagnosticira skakalno koleno?
Najpomembnejši dejavnik pri postavitvi diagnoze skakalnega kolena je kakovostna anamneza simptomov in poteka poškodbe. Ugotoviti je treba, kdaj in pri katerih gibih se bolečina pojavlja ter kako so simptomi napredovali ob obremenjevanju.
Pri skakalnem kolenu je bolečina prisotna na spodnjem robu pogačice in je izrazito povezana z obremenitvijo. Drugi simptomi so lahko tudi bolečina pri daljšem sedenju, počepih in hoji po stopnicah, vendar se podobne težave lahko pojavljajo tudi pri patelofemoralnem sindromu.
Za pravilno diagnozo je zato pomembno natančno opisati tudi, kdaj bolečina ni prisotna. Če se pojavlja pri kolesarjenju ali plavanju, kjer na patelofemoralni sklep ne delujejo velike sile, lahko to kaže na drugo patologijo. Tek prav tako ni med najpogostejšimi dejavniki za nastanek skakalnega kolena.
Bolečina je lahko prisotna tudi v mirovanju, pogosto pa se med ogrevanjem izboljša, kar imenujemo fenomen ogrevanja. Značilno je, da se stanje poslabša dan po visoko intenzivni aktivnosti.
Slikovna diagnostika je lahko koristna, vendar ima klinična slika večjo diagnostično pomembnost in natančnost, če pregled opravi ustrezno usposobljen strokovnjak.
Fizioterapevt med pregledom analizira delovanje celotne spodnje okončine in prepozna morebitne deficite v kolku, kolenu, gležnju in stopalu na prizadeti strani:
- Pogosto je prisotna zmanjšana moč mišic gluteus maximus, kvadricepsa in mečnih mišic, kar se lahko objektivno oceni s kliničnimi testi, kot so ponavljajoče izvajanje malega mostu, dvigi na prste za oceno mečnih mišic, enonožni počep ali izteg kolena proti uporu.
- Potrebna je natančna ocena položaja stopala, gibljivosti sprednjih in zadnjih stegenskih mišic ter obsega dorzalne fleksije gležnja pod obremenitvijo lastne teže. Opazovati je treba tudi izvedbo skokov in poskokov.
- Pri patelarni tendinopatiji je znano, da se lahko med pristankom po vertikalnem skoku opazi zmanjšan upogib v kolenskem sklepu.
Rehabilitacija skakalnega kolena traja najmanj tri mesece, če želimo odpraviti vzroke poškodbe. Kadar so težave prisotne več let, rehabilitacija običajno traja dlje kot šest mesecev.
Kako poteka zdravljenje skakalnega kolena?
Odsotnost simptomov pri zdravljenju tendinopatij še ne pomeni, da je poškodba ozdravljena. Funkcijo sklepa je treba izboljšati do ravni, pri kateri dosežemo vsaj 95-odstotno funkcionalno simetrijo v moči med nogama brez pojava simptomov. Predvsem pa je treba doseči enako ali boljše funkcionalno stanje kolena in celotnega mišično-skeletnega sistema, kot je bilo pred pojavom skakalnega kolena.
Če se s športom ukvarjate rekreativno, je rehabilitacijo praviloma lažje izpeljati, saj lahko za določeno obdobje lažje prekinete z aktivnostjo, ki je prispevala k razvoju patologije. Pri profesionalnih športnikih je prekinitev športne aktivnosti težje izvedljiva, zato je rehabilitacijski potek kompleksnejši.
Razumemo, da se želite čim prej vrniti v aktivnosti, v katerih uživate. Ker pa se skakalno koleno razvije zaradi prekomerne sile na patelarno tetivo, počitek v kombinaciji z usmerjeno rehabilitacijo izboljša izid zdravljenja in poveča verjetnost uspešne vrnitve v šport.
Nekatere raziskave kažejo, da se več kot tretjina športnikov med rehabilitacijo patelarne tendinopatije ne more vrniti v šport v šestih mesecih, 53 % vrhunskih športnikov pa zaradi težav predčasno zaključi športno kariero.
Vloga specialne kineziološke vadbe
Ključni element zdravljenja skakalnega kolena je individualno prilagojena rehabilitacijska vadba. Specialna vadba in natančno dozirano obremenjevanje kolena sta glavna pogoja za uspešno rehabilitacijo skakalnega kolena. To je osrednji in najbolj učinkovit način obravnave te patologije.
Postopki za zmanjšanje bolečine ali pospeševanje celjenja se uporabljajo predvsem kot podpora pri odpravljanju simptomov in kot priprava sklepa na vadbeno rehabilitacijo. V ta namen uporabljamo TECAR terapijo, udarne globinske valove, Summus lasersko terapijo, manualno terapijo, HiTop elektroterapijo in kineziotaping.
Najbolj raziskana intervencija za zdravljenje skakalnega kolena je vadba, posebej vaje v ekscentričnem načinu mišične kontrakcije. Primer takšne vadbe je program počepov na klančini, pri katerem pacient izvede 3 do 5 serij po 15 ponovitev dvakrat dnevno.
Izbor primernih vaj je vedno odvisen od telesnih sposobnosti posameznika in stanja poškodbe. Če fizioterapevt oceni, da je postopna progresija vaj primerna, se svetuje štirifazni rehabilitacijski proces.
V prvi fazi rehabilitacije izvajamo izometrične vaje in submaksimalno ekscentrično vadbo. Med vajami je lahko prisotna več kot minimalna bolečina, izvajajo pa se najmanj trikrat tedensko pod strokovnim nadzorom. Izometrična vadba je v prvi fazi rehabilitacije skakalnega kolena zelo učinkovita pri nadzoru intenzitete bolečine.
Dober pokazatelj uspešnosti rehabilitacije skakalnega kolena je odsotnost bolečine pri testu enonožnega počepa na klančini takoj po izometrični vadbi. Vaje je treba izvajati izolirano, prva faza zdravljenja pa lahko traja nekaj tednov ali dlje.
Druga faza rehabilitacije skakalnega kolena poudarja izotonično obremenitev. Med vajami je dovoljena minimalna bolečina, približno 3/10. Specialne vaje se izvajajo vsaj trikrat tedensko, enako kot v prvi fazi, vendar so vadbene enote daljše, absolutna obremenitev na koleno pa višja.
Upogib kolena nad 90 stopinj je v začetnih fazah lahko provokativen, zato ga bolj obremenjujemo šele v drugi fazi rehabilitacije skakalnega kolena. Med dnevi brez treninga svetujemo izvajanje vaj iz prve faze.
Tretja faza rehabilitacije skakalnega kolena vključuje ekscentrične, koncentrične in ekscentrično-koncentrične obremenitve. Zahteva ustrezno moč, pri večini športnikov z veliko skoki na primer 4 do 8 ponovitev enonožnega potiska s 150 % telesne teže, ter doslednost. V tej fazi se izvede tudi »return to sport« protokol oziroma testna baterija za vrnitev v šport. Vaje se izbirajo tako, da posnemajo zahteve športa, na primer skoki na eni nogi ali stranski skoki.
Ta faza lahko traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Odbojkaš med tipičnim treningom izvede približno 300 skokov, zato ga je treba ustrezno pripraviti na obremenitve, ki ga čakajo.
Četrta faza rehabilitacije skakalnega kolena je faza vračanja v šport. V njej združujemo vse elemente, ki jih zahteva posamezen šport, ter kombiniramo športno specifične treninge s preventivno vadbo in specialnimi vajami četrte faze rehabilitacije.
Izometrične vaje iz prve faze je smiselno izvajati po potrebi, na primer pred treningom in po njem, zaradi hitrega pozitivnega učinka na bolečino oziroma za ogrevanje sklepa. Prav tako je treba izvajati vaje za moč mišic drugih sklepov, kadar so bili pri diagnostiki ugotovljeni primanjkljaji v mišični moči.
Kaj morate vedeti?
K patelarni tendinopatiji so bolj nagnjeni mlajši, aktivni posamezniki, ki v športu izvajajo veliko skokov ali hitrih sprememb smeri. Za rehabilitacijo tetiv ni univerzalnega protokola, zato je zelo pomembno sodelovanje celotnega strokovnega tima in sprotno prilagajanje programa rehabilitacije.
Pri patelarni tendinopatiji je pomembno razumeti, da odsotnost bolečine med vadbo lahko daje napačen vtis o stanju poškodbe. Tetiva se med gibanjem ogreje in zato manj boli, kar lahko ustvari lažen občutek, da je aktivnost varno stopnjevati.
Najpomembnejša je reakcija tetive v 24 urah po športni aktivnosti. Sprejemljivo je, da je bolečina v tem obdobju nizka in stabilna; ni nujno, da je popolnoma odsotna.
Zapomniti si je treba tudi, da slikovna diagnostika sama po sebi ne potrjuje patelarne tendinopatije. Strukturne spremembe, vidne na diagnostičnem ultrazvoku, so lahko prisotne tudi pri posameznikih brez simptomov. Rutinsko slikanje pri skakalnem kolenu zato ni smiselno, lahko pa pomaga pri potrjevanju ali izključevanju diferencialnih diagnoz, kadar klinična slika ni jasna.
Ustrezno vodena rehabilitacija omogoča zmanjšanje bolečine in postopno vrnitev k športni aktivnosti. Pomemben del rehabilitacije predstavljajo vaje za krepitev mišic kolka in stegna ter postopno obremenjevanje tetive.
Po zaključeni rehabilitaciji skakalnega kolena je pomembno nadaljevati preventivne aktivnosti, da ne pride do ponovitve poškodbe. Skakalno koleno je resna diagnoza z visoko možnostjo ponovitve bolečin, ki brez kakovostnega pristopa k zdravljenju ne izzvenijo same od sebe.
Pogosta vprašanja
Ali je skakalno koleno povezano z napačno tehniko skoka?
Da, biomehanika pristanka in odriva izrazito vpliva na obremenitev tetive. Če kolena pri pristanku uhajajo navznoter v valgus položaj ali če je gibljivost gležnja omejena, patelarna tetiva prevzame prevelike sile.
Zakaj samo počitek pri kroničnem skakalnem kolenu ni učinkovit?
Pri kroničnih težavah ne gre več za aktivno vnetje, temveč za degenerativne spremembe v strukturi tetive. Počitek tetivo dodatno oslabi, zato se ob vrnitvi k športu bolečina pogosto hitro ponovi. Uspešno zdravljenje zahteva progresivno obremenjevanje tetive pod strokovnim nadzorom.
Kako terapija z udarnimi valovi pomaga pri skakalnem kolenu?
Udarni valovi spadajo med učinkovite metode pri zdravljenju skakalnega kolena. Visokoenergijski zvočni valovi povzročijo mikroprekrvavitev v tetivi, kar sproži procese samoceljenja in lahko pomaga pri razgradnji morebitnih kalcinacij v tkivu.
Ali lahko skrajšane mišice zadnje lože povzročijo skakalno koleno?
Da, prožnost celotne kinetične verige spodnjega uda je zelo pomembna. Skrajšane mišice zadnje lože in mečne mišice povečajo natezne sile na pogačico in patelarno tetivo, kar vodi v hitrejšo preobremenitev tkiva.
Zaradi zmanjšane prožnosti mora patelarna tetiva pri skokih in pristankih absorbirati bistveno več energije, kot bi jo sicer, kar povzroča mikropoškodbe in kronično vnetje.
Zakaj so ekscentrične vaje pomembne pri rehabilitaciji?
Ekscentrične vaje, pri katerih se mišica pod obremenitvijo nadzorovano podaljšuje, so ključne za preoblikovanje kolagenskih vlaken v tetivi. S takšnimi vajami tetivo mehansko prilagodimo, da ponovno postane čvrsta in elastična, kar neposredno poveča njeno sposobnost prenašanja sil pri skokih in teku.
Viri in literatura
Abate M, Silbernagel KG, Siljeholm C, et al. Pathogenesis of tendinopathies: inflammation or degeneration? Arthritis Res Ther. 2009;11:235.
Lian, Ø.B., Engebretsen, L. & Bahr, R, 2005. Prevalence of Jumper’s Knee among Elite Athletes from Different Sports: A Cross-sectional Study. The American Journal of Sports Medicine, 33 (4), pp. 561-567.
Malliaras, P., Cook, J., Purdam, C. & Rio, E., 2015. Patellar Tendinopathy: Clinical Diagnosis, Load Management, and Advice for Challenging Case Presentations. Journal of orthopaedic & sports physical therapy, 45 (11), pp. 887-898.
Mayo Clinic. (2025). Patellar tendinitis. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/patellar-tendinitis/symptoms-causes/syc-20376113
Mikša, M., 2014. Funkcionalna anatomija kolenskega sklepa – razlike med odraščajočim in odraslim kolenom. Medicina športa, 1, pp. 4-6.
Parkinson, J., Samirie, T., Ilic, M.Z., Cook, J. & Handley, C.J., 2011. Involvement of proteoglycans in tendinopathy. J Musculoskelet Neuronal Interact, 11(2), pp 86-93.
Physiopedia. Patellar tendinopathy. Available at: https://www.physio-pedia.com/Patellar_Tendinopathy?utm_source=physiopedia&utm_medium=search&utm_campaign=ongoing_internal [10.10.2021].
Plinsinga, M.L., van Wilgen, C.P., Brink, M.S., Vuvan, V., Stephenson, A, Heales, L.J., et al, 2018. Patellar and Achilles tendinopathies are predominantly peripheral pain states: a blinded case control study of somatosensory and psychological profiles. Br J Sports Med, 52 (5), 284-291.
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
