Teniški komolec je preobremenitvena poškodba tetiv mišic, ki iztegujejo zapestje in se pripenjajo na zunanjo stran komolca. Strokovno ga imenujemo lateralni epikondilitis. Nastane zaradi ponavljajočih se obremenitev podlakti, predvsem pri iztegu zapestja ali močnem prijemu. Najznačilnejši simptom je bolečina na zunanjem delu komolca, ki se lahko širi v podlaket in se navadno poslabša pri stiskanju ali dvigovanju predmetov.
Stanje prizadene približno 1–3 % odraslih oseb, pri čemer med spoloma ni pomembnih razlik. Večje tveganje imajo posamezniki, ki pogosto opravljajo ročna dela z iztegovanjem zapestja, bodisi v službi, domačih opravilih, hobijih ali športu.
Teniški komolec se lahko pojavi tudi kot posledica kompenzacijskih vzorcev, ki nastanejo zaradi slabše gibljivosti sosednjih sklepov, predvsem zapestja, rame ali hrbtenice.
Zgradba komolčnega sklepa
Nadlahtnica oziroma humerus je dolga kost nadlahti. Zgornji del sodeluje pri tvorbi ramenskega sklepa, spodnji del pa skupaj s koželjnico in podlahtnico oblikuje komolčni sklep.
Pomembni anatomski strukturi sta tudi epikondila nadlahtnice. Gre za dobro tipni kostni grči na notranji oz. medialni in zunanji oziroma lateralni strani spodnjega dela nadlahtnice. Na lateralni epikondil se pripenjajo mišice, ki iztegujejo zapestje in prste, na medialni epikondil pa mišice, ki zapestje in prste upogibajo.
Komolec spada med stabilnejše sklepe. Tudi po poškodbah je bolj nagnjen k togosti kot k nestabilnosti, medtem ko je sosednji ramenski sklep zaradi večje gibalne svobode bistveno bolj izpostavljen nestabilnosti.
Kostno zgradbo komolčnega sklepa obdaja razmeroma kompleksen ligamentarni sistem. Ligamenti potekajo v različnih smereh, njihova napetost pa se spreminja glede na položaj sklepa, zato so določena vlakna napeta v vsakem položaju komolca.
Preko komolca poteka veliko mišic, ki sodelujejo pri upogibanju in iztegovanju komolčnega sklepa, rotaciji podlakti ter gibanju zapestja. Pomembno je tudi, da skozi področje komolca potekata radialni in ulnarni živec, zato je treba njuno morebitno patologijo upoštevati pri diferencialni diagnostiki.
Teniški komolec oziroma lateralni epikondilitis je posledica preobremenitve tetiv, zlasti mišice extensor carpi radialis, ki sodeluje pri iztegu zapestja. Bolečina se pojavi na zunanji strani komolca, pogosto pri ponavljajočih se gibih zapestja in prstov.
Zakaj nastane teniški komolec?
Na razvoj teniškega komolca najbolj vplivajo mikropoškodbe in degenerativni procesi, ki prizadenejo skupno tetivo ekstenzornih mišic zapestja. Pri postopnem nastanku težav imajo pomembno vlogo zlasti prekomerne ekscentrične obremenitve zapestja in podlakti.
Dejavniki tveganja
Najpogostejši dejavniki, ki prispevajo k nastanku teniškega komolca, so:
- rokovanje s težkimi predmeti,
- ponavljajoči se gibi zapestja in podlakti,
- preobremenjenost,
- napake v trenažnem procesu športnika,
- nepravilna tehnika izvajanja gibov,
- slabša cirkulacija,
- mišični deficiti in neravnovesja.
Diagnozo potrdimo s kliničnim testiranjem. V fizioterapevtsko zdravljenje je poleg terapije z udarnimi valovi pogosto vključena tudi TECAR terapija, ki z globinskim segrevanjem pomaga zmanjšati bolečino in pospešiti regeneracijo.
Lateralni epikondilitis ali epikondialgija?
Lateralni epikondilitis je pogosto uporabljeno poimenovanje za teniški komolec, vendar izraz nakazuje, da gre primarno za vnetje tetiv v področju epikondila. Sodobna literatura se vse bolj nagiba k izrazu epikondialgija, saj pri bolečini na zunanji strani komolca vnetje ni vedno nujno prisotno. Pogosto gre za degenerativni proces, ki ga lahko v začetni fazi sproži vnetni odziv.
Patofiziologija epikondialgije je večplastna. Vključuje spremembe v tetivnih celicah in njihovi strukturi, spremenjeno obdelavo bolečinskih signalov ter motnje senzorične in motorične funkcije. To pomeni, da prekomerno obremenjevanje povzroča degenerativne spremembe v samem tkivu.
Zaradi degenerativnih sprememb se spremeni celična aktivnost, postopoma pride do neurejene organizacije kolagenskih vlaken in ponavljajočih se mikroskopskih poškodb. Posledično se poslabša motorična funkcija, nastajajo adhezije, tkivo je slabše prekrvavljeno, obnova je počasnejša, elastičnost pa manjša.
Kako zdravimo teniški komolec?
Celostna obravnava komolca začne z diagnostičnim pregledom, ki je temelj za pripravo individualnega programa zdravljenja. Med pregledom vas specialist povpraša o simptomih, možnih vzrokih poškodbe, intenzivnosti bolečin in morebitnih funkcionalnih omejitvah. Nato opravi natančen klinični pregled prizadetega področja s testiranjem ključnih struktur.
Na podlagi diagnostičnega poročila se pripravi program fizioterapevtskega zdravljenja, katerega cilj je nadzor simptomov: zmanjšanje bolečine, vnetja in otekline ter izboljšanje gibljivosti in mišične moči. Po uspešno zaključeni akutni fazi vas v kineziološkem delu zdravljenja prevzamejo strokovnjaki kineziologije, ki vas s specialno kineziološko vadbo vodijo do visoke telesne pripravljenosti.
Diagnostika
Pri postavljanju diagnoze sta najpomembnejši klinična slika in anamneza. Radiološko slikanje lahko pomaga pri potrditvi diagnoze, vendar raziskave kažejo, da ima patološke slikovne izvide približno 90 % simptomatskih oseb in tudi približno 50 % asimptomatskih oseb, ki kljub spremembam na sliki nimajo težav.
Klinično se teniški komolec kaže z izrazito bolečino, ki je lahko občasno prisotna tudi ponoči. Na prvem kliničnem pregledu fizioterapevt za diagnostične potrebe poskuša izzvati bolečino s palpacijo prizadetega področja, iztegom zapestja proti uporu in stiskom predmeta v dlani.
Pri pozitivni diagnozi je najbolj občutljivo mesto tik pod lateralnim epikondilom, torej na zunanji strani nekoliko pod komolcem, kjer se pripenjajo mišice iztegovalke. Fizioterapevt pregleda celotno kinetično verigo ter oceni tudi sosednje sklepe z vidika gibljivosti in mišične aktivnosti.
Zdravljenje teniškega komolca je dolgotrajno in kompleksno, zato je za dober rezultat potrebna kakovostna ocena funkcionalnih aktivnosti z motoričnega in senzoričnega vidika. Pri športnikih je nujna tudi ocena stanja v športno specifičnih aktivnostih.
Če po 8–12 tednih redne in dosledne terapije ni pomembnega izboljšanja, priporočamo diagnostično slikanje, najpogosteje ultrazvok ali MR, za potrditev diagnoze oziroma iskanje diferencialnih diagnoz in prilagoditev načrta zdravljenja.
Fizioterapevtsko zdravljenje
Potek fizioterapevtskega zdravljenja vedno prilagodimo posamezniku in značilnostim njegovega stanja. Pri osebah z nizkim tveganjem za poslabšanje izvedemo protivnetno in protibolečinsko terapijo, nato pa lahko uporabimo pristop »wait and see«, kar pomeni »počakajmo in bomo videli«.
Telo ima določeno sposobnost samozdravljenja, zato včasih potrebuje predvsem počitek in čas. V okviru kontrolirane razbremenitve komolca pacientom svetujemo, naj zmanjšajo ali omejijo aktivnosti, ki izzovejo bolečino, po potrebi uporabijo protibolečinska zdravila v obliki tablet ter aplicirajo tople ali hladne obkladke. Po 6 do 12 tednih je nujna ponovna ocena stanja.
Če bistvenega izboljšanja ni, se odločimo za multimodalno fizioterapijo. Ta pristop že na začetku uporabimo pri vseh pacientih s srednje visokim ali visokim tveganjem za slabšo prognozo. V to skupino spada večina pacientov, predvsem tisti, ki vsakodnevno rokujejo s težjimi bremeni ali izvajajo veliko ponavljajočih se gibov z rokami, ki povzročajo nelagodje.
Fizioterapevtsko obravnavo začnemo tudi pri osebah, ki imajo pridruženo patološko stanje v predelu komolca ali sosednjih sklepov oziroma pomembne nevro-mišične okvare.
Na področju komolca izvajamo manualno terapijo, s katero z različnimi tehnikami spodbujamo pravilno drsenje tkiv. Uporabljamo terapijo prožilnih točk za zmanjšanje mišične napetosti v iztegovalkah zapestja ter sklepno mobilizacijo za izboljšanje gibljivosti komolca.
V okviru naprednega zdravljenja uporabljamo tudi instrumentalno terapijo. Z najsodobnejšimi napravami izboljšujemo prekrvavitev tkiva, pospešujemo celični metabolizem, delujemo v globljih tkivih, spodbujamo celjenje in zmanjšujemo bolečino.
Pri obravnavi bolečin in podpori regeneraciji uporabljamo:
- TECAR Wintecare terapijo,
- Visokoenergijski Summus laser,
- EMS DolorClast globinske udarne valove,
- Diamagnetoterapijo PERISO,
- 6D Action Vacum,
- Visokotonsko elektrostimulacijo HiTop.
V kombinaciji z manualno in instrumentalno terapijo izvajamo specialno fizioterapevtsko vadbo, s katero vzpostavljamo ustrezno obremenilno sposobnost komolca in izboljšujemo mišično ravnovesje med iztegovalkami in upogibalkami zapestja ter mišicami ramenskega sklepa.
Fizioterapevtska obravnava vključuje tudi ergonomske oziroma športno specifične nasvete. Po potrebi priporočimo protibolečinska zdravila, hlajenje ali gretje prizadetega predela, različne tehnike kineziotapinga in v določenih primerih izdelavo opornice, ki pomaga nadzorovati položaj zapestja.
Vloga kineziološke vadbe
Po uspešno zaključeni akutni fizioterapiji vas prevzamejo strokovnjaki kineziologije, ki vas vodijo do odlične telesne pripravljenosti. Specializiran kineziološki program vključuje vaje za krepitev iztegovalk in upogibalk zapestja ter ponovno vzpostavitev ustrezne moči ramenskega obroča. Prav tako izvajamo vadbo za izboljšanje gibljivosti in propriocepcije oziroma zaznave položaja udov v prostoru.
S progresivnim modelom vadbe za mišično moč, učenjem motorične kontrole in vajami za krepitev celotnega zgornjega uda odpravljamo morebitno šibkost ali mišično neravnovesje. Pri športnikih, zlasti pri tistih, ki uporabljajo loparje, vključujemo tudi pliometrično vadbo, saj želimo izboljšati toleranco na elastične obremenitve med eksplozivnimi mišičnimi kontrakcijami.
Pred zaključkom zdravljenja izvedemo testno baterijo za komolec, pri kateri strokovnjak kineziologije oceni gibalno učinkovitost vašega komolca in pripravljenost na vsakodnevne obremenitve.
Prognoza in trajanje rehabilitacije
Uspešnost zdravljenja teniškega komolca se običajno pokaže v obdobju nekaj tednov do nekaj mesecev. Prognoza je močno odvisna od resnosti poškodbe, prisotnosti vnetja in predvsem dejavnikov življenjskega sloga.
Pri rehabilitaciji teniškega komolca ni univerzalnega recepta, ki bi ustrezal vsakemu pacientu. Potrebni so načrtovanje, preverjanje in sprotno prilagajanje zdravljenja glede na odziv posameznika na izbrano terapijo ter njegov trenutni življenjski slog. Pri rehabilitaciji komolca, kot tudi pri rehabilitaciji nasploh, je sodelovanje pacienta bistveno.
Pomembno je, da delovno okolje prilagodite po najboljših možnostih. To pomeni, da poskušate čim bolj zmanjšati aktivnosti, ki sprožajo bolečino. Z ergonomskimi pripomočki poskrbite, da je zapestje čim bližje nevtralnemu položaju, hkrati pa si zagotovite dovolj počitka in časa za regeneracijo.
Pogosta vprašanja
Ali teniški komolec nastane samo zaradi igranja tenisa?
Ne. Kljub imenu se teniški komolec pojavi pri manj kot 5 % igralcev tenisa. Najpogosteje prizadene osebe med 30. in 50. letom, ki pri delu ali prostem času pogosto izvajajo ponavljajoče se gibe zapestja, na primer pleskarje, kuharje, mizarje, mehanike in ljudi, ki veliko delajo za računalnikom.
Zakaj je pri teniškem komolcu stisk dlani šibkejši?
Slabša moč stiska je posledica bolečinskega zaviranja. Med stiskom dlani morajo iztegovalke zapestja stabilizirati zapestje v nevtralnem položaju. Ker je njihovo narastišče na komolcu poškodovano in razdraženo, telo pri večjem naporu sproži bolečinski signal, ki refleksno zmanjša moč stiska, da zaščiti tetivo pred nadaljnjim draženjem.
Kako terapija z udarnimi valovi pomaga pri rehabilitaciji teniškega komolca?
Terapija z udarnimi valovi uporablja visokoenergijske zvočne valove, ki prodrejo do poškodovane tetive. Valovi povzročijo kavitacijo in nadzorovane mikrotravme, s čimer aktivirajo proces celjenja v kronično spremenjeni tetivi. Povečata se lokalna mikrocirkulacija in metabolizem, kar podpira hitrejšo obnovo kolagenskih vlaken.
Kaj so ekscentrične vaje in zakaj so pomembne pri rehabilitaciji?
Ekscentrične vaje pomenijo nadzorovano podaljševanje mišice pod obremenitvijo, na primer počasno spuščanje uteži z zapestjem. Takšna obremenitev ustvarja mehansko napetost, ki spodbuja celice k intenzivnejši tvorbi kolagena. S pravilnim stopnjevanjem vaj tetiva ponovno pridobi natezno trdnost in boljšo odpornost na vsakodnevne obremenitve.
Ali lahko vratna hrbtenica povzroča bolečino v komolcu?
Da. V določenih primerih bolečina v komolcu izvira iz utesnitve živčnih korenin v vratnem delu hrbtenice, predvsem na nivoju C6–C7. Razdražen živec lahko povzroča preneseno bolečino na zunanji strani komolca, ki je lahko zelo podobna teniškemu komolcu.
Viri in literatura
American Academy of Orthopaedic Surgeons. (n.d.). Tennis elbow (lateral epicondylitis). https://orthoinfo.aaos.org/en/diseases–conditions/tennis-elbow-lateral-epicondylitis/
Coombes BK, Bisset L, Vicenzino B. Management of Lateral Elbow Tendinopathy: One Size Does Not Fit All., 2015. J Orthop Sports Phys Ther. 45(11):938-49.
Physiopedia. Lateral Epicondylitis. Avaliable at: https://www.physio-pedia.com/Lateral_Epicondylitis#cite_ref-:4_6-1 [10.4.2022]
Reece, C.L. & Susmarski, A., 2022. Medial Epicondylitis. Avaliable at: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK557869/ [10.4.2022]
Walz, D.M., Newman, J.S., Konin, G.P. & Ross, G., 2010. Epicondylitis: Pathogenesis, Imaging, and Treatment, RadioGraphics, 30(1): 167 – 184. Level of Evidence: 2C
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv