Artritis pomeni vnetje enega ali več sklepov, ki se najpogosteje izraža z bolečino, oteklino in togostjo prizadetega sklepa. Vnetni proces se lahko razvije zaradi degenerativnih sprememb, avtoimunskih bolezni, presnovnih motenj ali predhodnih poškodb sklepa. Najpogostejši znaki so sklepna bolečina, jutranja okorelost, otekanje in zmanjšana gibljivost prizadetega sklepa.
Čeprav je artritis pogostejši pri starejših, lahko prizadene ljudi vseh starosti. Poznamo več vrst artritisa, njihovi vzroki pa se med seboj razlikujejo. Osteoartritis nastane zaradi obrabnih sprememb sklepa, povezanih s staranjem, medtem ko je revmatoidni artritis posledica avtoimunskega dogajanja.
Kako s specializirano fizioterapijo pomagamo pri obvladovanju simptomov artritisa in pri ponovnem prevzemu nadzora nad boleznijo, predstavljamo v nadaljevanju.
Zakaj nastane artritis?
Vzrok za razvoj bolezni je odvisen od vrste artritisa in v številnih primerih ni povsem znan. Kljub temu poznamo več dejavnikov tveganja, ki povečajo verjetnost nastanka sklepne bolezni:
- Družinska obremenjenost: Nekatere oblike artritisa se pojavljajo v družinah, zato je tveganje večje, če imajo artritis starši, bratje ali sestre.
- Starost: Tveganje za večino vrst artritisa, vključno z osteoartritisom, revmatoidnim artritisom in protinom, se z leti izrazito povečuje.
- Spol: Ženske pogosteje razvijejo revmatoidni artritis, moški pa imajo večje tveganje za putiko oziroma protin in ankilozirajoči spondilitis.
- Predhodne poškodbe sklepov: Osebe, ki so že utrpele poškodbo sklepa ali imele operativni poseg, imajo večjo možnost razvoja osteoartritisa v istem sklepu.
- Debelost: Prekomerna telesna teža dodatno obremenjuje sklepe, predvsem kolena, kolke in hrbtenico, zato poveča tveganje za artritis.
- Kajenje: Uporaba tobaka je povezana z višjim tveganjem za revmatoidni artritis, hkrati pa pospešuje degenerativne spremembe, ki so podlaga za osteoartritis.
Poznavanje dejavnikov tveganja za artritis pomaga pri zgodnjem prepoznavanju bolezni, preprečevanju izrazitejših simptomov ter pravočasnem zdravljenju in nadzoru bolezni.
Vrste artritisa
Obstaja več oblik artritisa, ki se razlikujejo po vzroku nastanka in značilnih simptomih. Najpogostejše oblike artritisa so opisane v nadaljevanju.
Osteoartritis
Osteoartritis ali osteoartroza je najpogostejša oblika artritisa. Nastane zaradi degenerativnih procesov v telesu, ki predstavljajo odziv organizma na staranje. V sklepu postopoma propada hrustanec, pogosto pa se temu pridružijo še vnetje sklepne ovojnice, spremembe subhondralne kosti in nastanek kostnih izrastkov v sklepu.
Osteoartritis se kaže z bolečino v sklepu, okorelostjo, občutkom nestabilnosti, zmanjšano gibljivostjo in upadom mišične moči. Zaradi bolečin so pacienti pogosto manj telesno aktivni, kar dodatno negativno vpliva na zdravje sklepa.
Najpogosteje so prizadeti sklepi, ki nosijo telesno težo, kot so hrbtenica, kolki in kolena. Pogoste so tudi obrabne spremembe malih sklepov rok, posebej sklepa palca oziroma rizartroza.
Revmatoidni artritis
Revmatoidni artritis je avtoimunska bolezen, pri kateri imunski sistem napada lastne telesne celice. Imunsko dogajanje se začne v sinoviji, torej ovojnici, ki obdaja sklep. Vnetje sinovije povzroči povečano tvorbo sklepne tekočine, zato se pojavi oteklina. Sklep je boleč, pogosto pa tudi topel na dotik.
Vnetje se lahko razširi tudi na druge obsklepne strukture in sčasoma povzroči trajne poškodbe. V akutni fazi so lahko prisotni tudi sistemski znaki, kot sta vročina in kronična utrujenost.
Revmatoidni artritis običajno prizadene več sklepov hkrati in se pojavlja simetrično na obeh straneh telesa, na primer na rokah, zapestjih in stopalih. Značilno se sprva pojavi v manjših sklepih rok in stopal, z napredovanjem pa lahko zajame tudi večje sklepe.
Psoriatični artritis
Psoriatični artritis je oblika artritisa, ki se razvije pri pacientih s kronično kožno boleznijo, imenovano psoriaza oziroma luskavica.
Stanje povzroča vnetje sklepov, sklepne bolečine, občutek togosti in zmanjšan obseg gibljivosti. Najpogosteje prizadene male sklepe prstov na rokah in nogah, lahko pa se pojavi tudi na fasetnih sklepih hrbtenice.
Zelo značilni za psoriatični artritis so vnetno zadebeljeni prsti, kar je posledica vnetja kitnih ovojnic oziroma daktilitisa. Zaradi značilnega videza jih revmatologi pogosto opisujejo kot »klobasaste prste«.
Juvenilni idiopatski artritis
Juvenilni idiopatski artritis spada v skupino kroničnih artritičnih bolezni, ki prizadenejo otroke in mladostnike ter za katere je značilno dolgotrajno vnetje sklepov.
Stanje povzroča znake sklepnega vnetja, bolečino, okorelost in lahko vpliva tudi na rast. Izraz »juvenilni« pomeni, da gre za artritis pri mlajših otrocih, izraz »idiopatski« pa pomeni, da vzrok nastanka bolezni ni znan.
Ankilozirajoči spondilitis
Ankilozirajoči spondilitis je oblika artritisa, ki najpogosteje prizadene hrbtenico in sakroiliakalne sklepe. Njegov nastanek povezujemo z genetskimi, imunskimi in okoljskimi dejavniki, pri čemer je najbolj znan gen HLA-B27.
Simptomi vključujejo bolečino v hrbtu, jutranjo okorelost in omejeno gibljivost. Prvi znaki se običajno začnejo v ledvenem delu hrbtenice, z napredovanjem bolezni pa se vnetje širi navzgor po hrbtenici, vse do vratu.
Brez pravilnega zdravljenja lahko bolezen povzroči resne zaplete, kot je ankiloza hrbtenice oziroma zakostenitev medvretenčnih sklepov, ter težave z dihanjem. Največ zapletov opažamo pri pacientih, ki z rehabilitacijo odlašajo predolgo.
Reaktivni artritis
Reaktivni artritis je vnetje sklepov, ki se pojavi kot odziv na predhodno okužbo v drugem delu telesa, najpogosteje v prebavilih ali sečilih. Pri približno polovici pacientov se razvije nekaj tednov po znani okužbi.
Vnetje je običajno omejeno na manjše število sklepov, predvsem v spodnjih okončinah, kot so koleno, gleženj in stopalo. Lahko se pojavijo tudi kožne spremembe in pekoče uriniranje. Glavni simptomi so bolečina, oteklina in omejena sklepna gibljivost.
Simptomi se običajno izboljšajo v nekaj mesecih, vendar lahko pri tistih, ki odlašajo z rehabilitacijo, postanejo kronični. Zdravljenje se prilagodi simptomom posameznika in praviloma vključuje kombinacijo zdravil ter fizioterapevtske rehabilitacije.
Putika (protin)
Putika je kronična bolezen sklepov, ki nastane zaradi čezmernega kopičenja sečne kisline v telesu. Kadar se sečna kislina ne izloča ustrezno ali se kopiči v preveliki količini, začne tvoriti kristale, ki se nalagajo okoli sklepov.
Protin se značilno pokaže z nenadnimi in močnimi bolečinami, najpogosteje v sklepih stopala, posebej v palcu na nogi oziroma kot podagra. Poleg tega lahko prizadene tudi druge sklepe, kot so kolena, zapestja in komolci, ter celo ledvice, kar lahko povzroči resnejše zdravstvene težave.
Glavni dejavniki tveganja za protin so genetika, spol, saj so moški bolj dovzetni za razvoj bolezni, starost, prehrana z veliko purini, na primer meso in alkohol, prekomerna telesna teža, določena zdravila in druge kronične bolezni.
Lupusni artritis
Lupus je kompleksna avtoimunska bolezen, katere natančen izvor ni povsem znan. Pri lupusu imunski sistem napada lastna tkiva in organe, zato je klinična slika zelo raznolika. Najpogostejša oblika bolezni je sistemski lupus eritematozus, ki predstavlja več kot 70 % vseh primerov lupusa.
Med splošne znake sodijo povišana telesna temperatura, utrujenost, bolečine v mišicah in izguba telesne teže. Morda vas preseneti, da se artritis pojavi pri kar 95 % pacientov, pogosto pa je prav sklepno vnetje prvi znak lupusa.
Fizioterapija ima pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti življenja oseb z lupusom, saj pomaga zmanjševati mišično šibkost, izboljševati sklepno gibljivost in povečevati splošno funkcionalno sposobnost.
Vsaka oblika artritisa ima nekoliko drugačen potek, vendar je skupna značilnost postopno vnetje sklepnih struktur. V napredovalih fazah lahko artritis povzroči trajne strukturne spremembe in gibalne omejitve sklepov.
Kakšni so simptomi artritisa?
Simptomi artritisa se razlikujejo glede na stopnjo bolezni in intenzivnost vsakodnevnih obremenitev, na primer pri delu. Najpogostejši simptomi artritisa so:
- stalna ali občasna bolečina v enem ali več sklepih,
- omejen obseg gibljivosti sklepa,
- okorelost sklepov, ki je najizrazitejša zjutraj in po daljšem obdobju neaktivnosti,
- deformiranost sklepov oziroma vidna sprememba oblike sklepa,
- otečeni, rdeči in vneti sklepi,
- občutljivost sklepa na dotik oziroma pritisk,
- mišična oslabelost in upad mišične mase zaradi zmanjšane aktivnosti,
- splošna utrujenost zaradi trajnega vnetja in obremenitve organizma,
- sistemski simptomi, kot sta vročina in izguba telesne teže.
Redna telesna aktivnost, individualno prilagojena vadba in ustrezno prilagajanje aktivnosti pomagajo ohranjati gibljivost ter zmanjševati sklepne bolečine.
Kakšne so posledice artritisa?
Artritis sam po sebi praviloma ni življenjsko ogrožajoč, vendar velja za zelo izčrpavajočo bolezen zaradi:
- kronične bolečine, ki otežuje normalno izvajanje vsakodnevnih aktivnosti in zmanjšuje splošno mobilnost,
- napredujoče poškodbe sklepov, saj erozija hrustanca in kosti vodi v izgubo sklepne funkcije ter nepopravljivo okvaro,
- funkcionalnih omejitev, zaradi katerih postanejo vsakodnevne naloge, kot so hoja, kuhanje in oblačenje, težje ali celo nemogoče,
- večje verjetnosti drugih zdravstvenih težav, saj omejena funkcionalnost povzroča frustracijo, socialno izolacijo in lahko vodi tudi v depresijo,
- zmanjšane kakovosti življenja.
Pri artritisu pride do vnetja prizadetih sklepov, kar povzroča bolečino, oteklino in zmanjšano funkcionalnost sklepa. Za lajšanje simptomov se pogosto uporabljajo protivnetna zdravila, ki zmanjšujejo vnetni odziv in omogočajo boljši nadzor bolečine.
Celostno fizioterapevtsko zdravljenje artritisa
Temelj celostnega fizioterapevtskega zdravljenja je diagnostični pregled, ki ga opravi fizioterapevt. Na podlagi ugotovitev pregleda se zastavi individualno prilagojen program fizioterapevtskega zdravljenja.
Diagnostična terapija
Fizioterapevt diagnostični pregled začne s poglobljenim pogovorom o trajanju težav, času najmočnejših bolečin, prisotnosti drugih bolezni in oceni bolečine.
Klinični pregled vključuje inspekcijo in palpacijo sklepa, s čimer se pridobi vpogled v občutljivost na dotik, stabilnost sklepa, prisotnost otekline in vnetja. Izvedejo se meritve kinematike ter pasivne in aktivne gibljivosti, s katerimi fizioterapevt diagnostik oceni morebitne omejitve sklepnega gibanja.
Nato sledijo meritve mišične moči, ki pokažejo morebitne mišične deficite in mišična neravnovesja. Priporoča se tudi slikovna diagnostika, najpogosteje rentgensko slikanje in magnetna resonanca.
Akutna fizioterapija
Glavni cilj fizioterapevtskega zdravljenja je obvladovanje simptomov artritisa. Pri tem zmanjšujemo sklepno bolečino, blažimo oteklino, povečujemo stabilnost sklepa, izboljšujemo obseg gibljivosti in krepimo obsklepne mišice.
Strokovnjaki fizioterapije izvajajo specialne miofascialne tehnike in sklepno mobilizacijo, s čimer vplivajo na omejeno gibljivost, mišično zakrčenost in bolečino.
V zdravljenje vključujemo tudi instrumentalno terapijo. S TECAR Wintecare terapijo, visokoenergijskim Summus laserjem in visokotonsko elektrostimulacijo HiTop povečujemo lokalno prekrvavitev, sproščamo globinska tkiva, spodbujamo celični metabolizem in zmanjšujemo bolečino.
Ključni del fizioterapevtske rehabilitacije artritisa je terapevtska vadba, s katero:
- okrepimo obsklepne mišice,
- povečamo obremenilno kapaciteto sklepa oziroma njegovo sposobnost prenašanja obremenitev,
- vzpostavimo pravilno mišično razmerje med mišicami,
- izboljšamo sklepno gibljivost in
- izboljšamo proprioceptivne sposobnosti.
Kineziološka faza zdravljenja
Po uspešno zaključenem fizioterapevtskem zdravljenju vas prevzamejo strokovnjaki kineziologije, ki vas vodijo do boljše telesne pripravljenosti.
Specialna kineziološka vadba je usmerjena v krepitev obsklepnih mišic, izboljšanje sklepne gibljivosti, povečanje sklepne stabilnosti in izboljšanje propriocepcije oziroma zaznavanja gibanja telesa v prostoru.
Progresivna vadba se sproti prilagaja vašim sposobnostim in napredku. Sčasoma se povečujeta intenzivnost in zahtevnost vadbe. Ključno je, da se gibanje postopoma začne vključevati v kompleksnejše oblike vadbe ter v gibe, pri katerih sodelujejo tudi drugi deli telesa.
Postrehabilitacija artritisa
Kot strokovnjaki za kronična bolečinska in poškodba stanja se zavedamo pomena dolgoročne oskrbe in vzdrževanja telesa s specialno vadbo, zato se pacienti po akutnem zdravljenju lahko vključijo v postrehabilitacijski program.
Postrehabilitacijski program je namenjen ohranjanju optimalne telesne funkcije in zmanjševanju možnosti za nastanek novih poškodb. Ker zagovarjamo celostno zdravljenje, lahko s strukturiranim programom vadbe uspešno obvladujemo simptome artritisa in ohranjamo funkcionalno stanje sklepov.
Pogosta vprašanja
V čem se artritis razlikuje od artroze?
Artritis primarno označuje vnetje sklepa, ki lahko nastane zaradi avtoimunskega odziva, okužbe ali kristalov, kot pri protinu. Artroza pa pomeni degenerativno obrabo hrustanca, ki nastane zaradi staranja ali preobremenjevanja. Čeprav artroza med poslabšanji lahko vključuje tudi vnetne elemente, sta osnovni vzrok in način zdravljenja drugačna.
Ali nezdravljen artritis lahko trajno poškoduje sklep?
Da, dolgotrajno vnetje v sklepu postopoma uničuje hrustanec in kostnino pod njim. Pri revmatoidnem artritisu se lahko razvijejo erozije kosti in popuščanje vezi, kar vodi v trajne deformacije ter izgubo funkcije uda. Zgodnja diagnoza in fizioterapevtska obravnava sta zato ključni za ohranjanje strukturne celovitosti sklepa.
Ali prehrana vpliva na izražanje simptomov artritisa?
Da, prehrana ima pomembno vlogo pri uravnavanju sistemskega vnetja. Protivnetna živila, kot so omega-3 maščobne kisline, antioksidanti in sveža zelenjava, lahko pomagajo zmanjševati vnetne procese. Prav tako je pomembno vzdrževanje zdrave telesne teže, saj prekomerna teža izrazito poveča mehanski stres na nosilne sklepe, predvsem kolena in kolke.
Zakaj je krepitev mišic pomembna pri vnetih sklepih?
Močne mišice delujejo kot dinamični stabilizatorji sklepa. Kadar so mišice okoli sklepa šibke, se mehanska obremenitev v večji meri prenese neposredno na poškodovan hrustanec, kar poveča bolečino in nelagodje. Dobra mišična podpora zmanjša intenzivnost simptomov in pomaga pri boljšem nadzoru poteka bolezni.
Viri in literatura
Chauhan K, Jandu JS, Brent LH, et al. Rheumatoid Arthritis. [Updated 2023 May 25]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK441999/
Sen R, Hurley JA. Osteoarthritis. [Updated 2023 Feb 20]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK482326/
Tiwari V, Brent LH. Psoriatic Arthritis. [Updated 2023 Jan 14]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK547710/
Wenker KJ, Quint JM. Ankylosing Spondylitis. [Updated 2023 Apr 3]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK470173/
Cleveland Clinic. (2023). Arthritis. https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/12061-arthritis
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
