Večina ljudi se vsaj enkrat v življenju sreča s fizioterapijo zaradi težav, ki so povezane s sklepi. Zato je dobro razumevanje fizioterapevtskega procesa pomembno za vsakega posameznika.
Še pomembneje je, da pacient razume, da ima pri uspešnem reševanju mišično-skeletnih težav pomemben del odgovornosti tudi sam, predvsem z izbiro ustrezne oblike fizioterapevtske obravnave. Če se soočate z obolenjem ali poškodbo gibalnega sistema, se boste danes najverjetneje znašli v razmerah, kjer imate relativno dobre diagnostične izvide, premalo natančnih napotkov za zdravljenje in izrazito splošno oziroma premalo prilagojeno fizioterapijo, ki pogosto ne zadošča za dokončno uspešno rehabilitacijo.
Trenutna realnost številnih ortopedskih pacientov je zato pogosto neučinkovita fizioterapija, ki jih po več neuspešnih epizodah zdravljenja pušča v negotovosti. Obstaja velika verjetnost, da fizioterapevtsko osebje številnih posebnosti vaših simptomov in diagnostičnih podatkov z izvidov ne bo poznalo dovolj natančno.
Vse to so značilnosti fizioterapije kot splošne fizikalne oblike zdravljenja, ki se je vsaj v Sloveniji razvila iz temeljev javnega zdravstva v obliki, kot jo poznamo danes. Sodobna fizioterapija pa je v zadnjih letih doživela pomemben tehnološki in znanstveni napredek v smeri specializirane obravnave, ki pacientom postaja dostopna tudi v Sloveniji.
Pacienti, ki se soočajo z bolj ali manj kompleksnimi težavami, bodo skozi članek dobili stik z najsodobnejšimi spoznanji v fizioterapiji in tako bolje razumeli, kdaj je indicirana specialistična fizioterapija.
Splošna fizioterapija
Splošna fizioterapija v klinični praksi pomeni, da je terapevt usposobljen predvsem za uporabo fizioterapevtskih tehnik, nima pa nujno poglobljenega znanja o specializaciji celotnega postopka obravnave za posamezno patologijo.
Splošni fizioterapevt tako pozna različne terapevtske tehnike kot orodja obravnave, ki se pogosto izvajajo po rutinskem postopku pri vsakem pacientu, z namenom doseganja morebitnih pozitivnih učinkov.
Ker splošna fizioterapija ni specialistično prilagojena patologiji, ki je dejanski izvor pacientovih simptomov, zdravljenje pogosto ni dovolj učinkovito oziroma so njegovi učinki izrazito kratkotrajni.
Pacienti zato pogosto ne vedo, kakšne možnosti jim še preostanejo, hkrati pa se lahko poveča tudi tveganje za operativno zdravljenje. Cilj splošne fizioterapije je praviloma kratkoročen: zmanjšati trenutno prisotno bolečino. Zato dolgoročno za pacienta pogosto ne predstavlja učinkovite rešitve.
Specialistična fizioterapija
Specialistična fizioterapija pomeni, da terapevt poleg dobrega poznavanja fizioterapevtskih tehnik razume tudi patofiziologijo in proces zdravljenja specifičnih patologij, ki povzročajo pacientove težave.
Ortopedskih stanj, za katera že obstajajo jasne smernice specialistične fizioterapije, ni malo. Približno 30–50 različnih vzrokov bolečin oziroma poškodb poznamo za vsako izmed 7 področij sklepov v telesu.
Specialistične fizioterapije zato ni mogoče enačiti s splošno fizioterapijo. Gre za visoko strokoven rehabilitacijski proces, ki je že od začetka zasnovan glede na specifično ozadje težav, s katerimi se sooča pacient.
Zdravljenje ima natančno določen režim terapij in instrumentalne tehnologije, začne pa se s poglobljeno fizioterapevtsko diagnostiko. Cilj specialistične fizioterapije je dolgoročen: pacientu povrniti polno gibalno funkcijo z visoko stopnjo preventivne odpornosti.
Kaj je glavna razlika med splošno in specialistično fizioterapijo?
Glavna razlika med splošno in specialistično fizioterapijo je v tem, da specialistična fizioterapija terapije prilagodi specifični patologiji, ne pa zgolj posameznemu sklepu oziroma anatomskemu predelu.
Čeprav se to na prvi pogled zdi samoumevno, se bo 92 % pacientov zdravilo s splošno fizioterapijo, ki je pri nas še vedno prevladujoča in standardna oblika fizioterapevtske obravnave. Možnosti za uspešno rehabilitacijo so v takem primeru nizke, pri kompleksnih stanjih pa minimalne.
Splošno fizioterapijo pacient najlažje razume kot obravnavo, pri kateri se fizioterapevt osredotoča predvsem na uporabljene tehnike za splošno zmanjšanje bolečine.
Specialistično fizioterapijo pa je najlažje razumeti kot obravnavo, pri kateri se fizioterapevt osredotoča na pacientovo patologijo kot dejanski izvor težav in temu prilagodi celoten postopek terapij.
Splošno fizioterapijo pogosto srečamo pri zdravljenju na napotnico in pri večini zasebnih ponudnikov, s katerimi pacient pride v stik prek spleta. Glavni razlog je zgodovina fizioterapije v Sloveniji, ki so jo v zasebno prakso v veliki meri prenesli strokovnjaki iz različnih vej javnega zdravstva.
To za pacienta pomeni, da bo tudi pri številnih zasebnih ponudnikih deležen podobnih protokolov obravnave. Pri splošni fizioterapiji se fizioterapevt osredotoči predvsem na anatomsko področje, torej prizadet sklep, simptome pa obravnava predvsem z vidika splošnega zmanjšanja sklepne bolečine.
Za takšno obravnavo so značilne bolj ali manj rutinske fizioterapevtske tehnike po protokolu, ki imajo lahko le splošne ugodne učinke za pacienta.
Kako napreduje sodobna znanost fizioterapije?
Klinične raziskave s področja fizioterapije so v zadnjih letih izrazito napredovale. Danes so dobro raziskani terapevtski postopki ne le za posamezno vrsto sklepa, temveč poznamo več kot 210 različnih patoloških stanj, za katera so predpisane specialne terapevtske tehnike, ki se redno izpopolnjujejo in razvijajo.
Danes imamo znotraj ortopedske fizioterapije specialistična področja, ki podajajo jasne smernice za prilagojeno obravnavo glede na vzrok bolečine oziroma vrsto poškodbe. V večini primerov gre za prakso, ki izhaja iz priznanih mednarodnih raziskovalnih inštitutov ter centrov za fizioterapevtsko obravnavo.
Kako se razlikuje trajanje zdravljenja splošne in specialistične fizioterapije?
Namen splošne fizioterapije je omiliti bolečino oziroma zagotoviti hitro rešitev, tako imenovani »quick fix«, kjer želimo predvsem doseči akutno razbremenitev prizadetega področja.
Takšna obravnava je izrazito kratka. Količina predpisanih fizioterapevtskih obravnav je običajno med 3 in 10 terapijami. Gre za ozko usmerjeno terapijo, katere cilj je predvsem površinsko zmanjšanje bolečine. Pri fizioterapiji na delovni nalog najpogosteje opazimo princip »tekočega traku«, kjer imajo pacienti predpisano enako število terapij s standardno rutinsko obravnavo.
Splošna terapija poteka kratko in za vse paciente podobno. Pogosto je zgoščena, na primer 1-krat dnevno v obdobju, krajšem od 14 dni, s čimer ni dosežen dokazano potreben premor med terapijami.
Razlika pri obravnavi na delovni nalog je za pacienta tudi v čakalni dobi glede na stopnjo nujnosti, vendar je bila tudi ta pri izredni nujnosti s strani državnih organov žal podaljšana na 30 dni.
Trajanje zdravljenja s specialistično fizioterapijo
Specialistična fizioterapija je v primerjavi s splošno fizioterapijo vedno daljša. Količina predpisanih terapij je večja, celoten čas rehabilitacije pa traja dlje.
Režim terapij je vnaprej določen glede na specifikacije, ki so potrebne za obravnavo posameznega stanja. Število obravnav pri večini stanj, kjer ne gre za postoperativno zdravljenje ali kompleksne kronične težave, obsega med 20 in 30 terapij.
Specialistična fizioterapija vključuje širši nabor napredne tehnologije in več različnih manualnih tehnik. Izvajana kinezioterapija je razporejena po smiselnih stopnjah povečevanja obremenitve, ki upoštevajo dejanske zakonitosti anatomske adaptacije na obremenitev.
Zato ima proces zdravljenja običajno manjše število terapij na teden, na primer 2- ali 3-krat tedensko, zdravljenje pa obsega obdobje med 10 in 15 tedni. Seveda obravnavamo tudi številna postoperativna stanja, revmatična obolenja in progresivne kronične bolezni, kjer je časovnica zdravljenja daljša in bolj specifična.
Kaj je cilj splošne fizioterapije?
Cilj splošne fizioterapije je vedno omejen na zmanjšanje bolečine. Ne gre za odpravljanje bolečine, saj ta termin uporabljamo pri specialistični fizioterapiji, kjer želimo bolečino odpraviti dolgoročno.
Primarni cilj splošne fizioterapije je v najkrajšem možnem času zmanjšati bolečino. Splošna fizioterapija je zato izrazito akutno zdravljenje težav z omejenimi učinki.
Kaj je cilj specialistične fizioterapije?
Cilj specialistične fizioterapije je pacientu povrniti polno gibalno funkcijo. Zmanjšanje bolečine je samo prva faza rehabilitacije. Ko je ta dosežena, se začne najzahtevnejši del fizioterapije, v katerem pacientu postopoma povrnemo polno in varno obremenjevanje prizadetega predela s preventivno odpornostjo.
Kaj je največja prednost specialistične fizioterapije?
Gre za znanstveno podprto fizioterapijo, kar pomeni izrazito dobro raziskan proces. Če določena tehnika nima dokazanih pozitivnih učinkov, je ne uporabimo.
Izjema so nekatera redka obolenja, pri katerih kliničnih raziskav še ni dovolj. Takrat izhajamo iz poznanih dobrih učinkov tehnologije, ki jo uporabljamo. Metode specialistične fizioterapije so večkrat preverjene, pogosto se posodabljajo in redno izpopolnjujejo.
Sodobna tehnologija za protibolečinsko delovanje in pospeševanje celjenja se skoraj vsako leto nadgrajuje s številnimi novimi protokoli. Gre za težko priučene spretnosti oziroma izbrano tehnologijo z visokimi učinki za ciljno patologijo, ki jo obravnavamo.
Obravnava pacientov je zato kakovostna in vedno optimizirana za največji možen učinek. Ocenjevalne metode, s katerimi spremljamo napredovanje pacienta, so izrazito natančne, saj spremljajo številne parametre in ne zgolj trenutne intenzivnosti bolečine, ki je pri ocenjevanju uspešnosti zdravljenja pogosto nezanesljiv podatek.
Kako dostopna je specialistična fizioterapija?
Določene specialistične fizioterapevtske tehnike so bile v preteklosti pacientom nedostopne, razen če so se odpravili na dolgo pot v tujino. Pomemben cilj Medicofit klinike je bil vzpostaviti krovni center za ortopedsko fizioterapijo, kjer imajo pacienti možnost zdravljenja z najnaprednejšimi praksami specialistične fizioterapije.
Problem dostopnosti specialistične fizioterapije je tudi v informiranju pacientov s strani zdravniške stroke, ki se še vedno pretirano zanaša na napotnice, prek katerih pacienti večinoma dobijo le splošno fizioterapijo.
Pogosta napaka je tudi svetovanje mirovanja, čeprav sodobna smernica temelji na zgodnji prilagojeni protibolečinski terapiji, s katero zmanjšamo funkcionalno prizadetost pacienta.
Kaj je največja pomanjkljivost splošne fizioterapije?
Gre za eksperimentalni pristop fizioterapije. Običajno se uporabijo vsa orodja, ki so v določenem trenutku na voljo, da bi se bolečina zmanjšala, pogosto brez jasne strukture, dokazanih terapevtskih modalitet ali strateško predpisanih specifikacij zdravljenja.
Odziv pacienta na takšno zdravljenje je lahko izrazito negativen, s poslabšanjem simptomov, še pogosteje pa terapija mine brez opaznega učinka.
Če se bolečina hitro zmanjša, se lahko vzpostavi problem odvisnosti od hitrih rešitev. To pomeni, da bo patološka slika zelo verjetno napredovala, epizode bolečin pa bo pacient reševal s ponavljajočimi cikli »hitre« fizioterapije.
Splošna fizioterapija tako lahko pacienta pripelje od navidezno nedolžne poškodbe do resnejšega kroničnega obolenja in degenerativne okvare, ko bolečina od določene točke naprej ne pojenja več.
Kako pomembna je kinezioterapija in kakšne so razlike med splošno in specialistično fizioterapijo?
Pomembna razlika med splošno in specialistično prilagojeno fizioterapijo je tudi v kinezioterapiji. Pri splošni fizioterapevtski obravnavi je pogosta praksa, da se skoraj vsem pacientom predpiše ozek izbor enakih vaj v pretežno enakem trenažnem režimu.
Nazoren primer je pacient s težavami ledvene hrbtenice. Splošna fizioterapija mu pogosto predpiše rutinski sistem vaj brez prilagoditve števila serij, obremenitve, ponovitev, variacij vaj in morebitnih manjših sprememb položajev telesnih segmentov.
Ne smemo pozabiti, da ima lahko tudi sicer splošno dobra vaja izrazito negativen vpliv na pacienta zaradi njegovih številnih anatomskih posebnosti. Specialistična fizioterapija pri takem pacientu natančno izmeri obremenilne kapacitete hrbtenice v vseh gibalnih ravninah, torej fleksiji, ekstenziji, rotaciji in laterofleksiji, ter predpiše režim kinezioterapije, ki je specifičen, ustrezno stopnjevan in ciljno usmerjen v želeno adaptacijo tkiva.
Kaj mora pacient nujno vedeti o svojem razumevanju fizioterapije in pravilnega zdravljenja?
Pacient brez ustrezne informiranosti načeloma nima dovolj znanja, da bi lahko sam sprejemal konkretne odločitve v kontekstu fizioterapevtskega zdravljenja. Zato je pomembno, da pred začetkom katerekoli obravnave pridobi mnenje oziroma oceno specialista fizioterapije, ki dobro pozna postopke rehabilitacije.
V Medicofit kliniki pacienta v okviru diagnostične terapije podrobno podučimo o naravnem poteku njegove težave oziroma bolezni, hkrati pa pridobimo široko sliko o njegovem patološkem stanju.
S pacientom opredelimo ključne strokovne smernice specialistične fizioterapije za njegovo stanje in predpišemo ustrezen rehabilitacijski načrt, ki je za pacienta sprejemljiv ter hkrati zadošča znanstveno dokazanim standardom fizioterapevtske obravnave za njegovo stanje.
Prepogosto se v praksi dogaja, da se pacientom svetuje mirovanje ali pa se jim ponudi splošna obravnava, ki ne zadošča za zmanjšanje njihovih težav. Pacient mora biti pozoren tudi na zasebne ponudnike, ki kot rešitev ponujajo le eno terapevtsko metodo.
Gre za pojav, kjer je za nekoga, ki ima v rokah samo »kladivo«, vsak pacient videti kot »žebelj«. Z vidika ponudnika je to lahko razumljivo ekonomsko stališče, z vidika pacienta pa predstavlja tveganje za dolgoročno zelo neugodne učinke.
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
