Skolioza je tridimenzionalna deformacija hrbtenice, pri kateri se hrbtenica ukrivi vstran, hkrati pa pride tudi do rotacije vretenc. Najpogosteje se razvije v obdobju rasti, lahko zaradi razvojnih posebnosti ali brez jasno določenega vzroka. Tipični znaki so neenakomerna višina ramen ali bokov, vidna ukrivljenost hrbtenice, občasno pa tudi bolečina v hrbtu.
Zdrava hrbtenica je v čelni oziroma koronalni ravnini poravnana navpično in simetrično na obe strani. To pomeni, da v tej ravnini ne odstopa pomembno v levo ali desno. Pri skoliotični hrbtenici se pojavi odklon od normalne navpične osi, kar pomeni, da se hrbtenica zamakne v levo ali desno.
Sočasno ob lateralnem odklonu hrbtenice nastane tudi osna rotacija vretenc, zato vretenca niso več poravnana v običajni smeri, spremeni pa se tudi naravna oblika prsne ali ledvene hrbtenice.
Pri kompleksnejših deformacijah hrbtenice se skolioza lahko pojavlja skupaj s kifozo, kar dodatno spremeni biomehaniko trupa in telesno držo.
Kaj je skolioza?
Skolioza ni samo bočna ukrivljenost hrbtenice, temveč vključuje tudi rotacijo posameznih vretenc. Najpogosteje se razvije pri otrocih in mladostnikih v času rasti. Povzroči lahko asimetrijo ramen, lopatic ali medenice, v nekaterih primerih pa tudi bolečine in omejeno gibljivost hrbtenice.
Ali ste vedeli, da se skolioza najpogosteje razvije v prsnem delu hrbtenice in je pogosto levostranska? Najpogostejša oblika bolezni je idiopatska skolioza, pri kateri natančnega vzroka nastanka ne poznamo. Pogosta je tudi adolescentna skolioza, ki nastane med 10. letom starosti in zaključkom rasti ter je povezana s hitrim povečanjem telesne višine.
Skolioza se lahko pojavi tudi pri starejših osebah zaradi degenerativnih sprememb in procesov staranja. Pomembno je, v katerem življenjskem obdobju se skolioza odkrije: nižja kot je starost otroka ob diagnozi, večja je verjetnost napredovanja krivin.
Normalna ali skoliotična hrbtenica?
Hrbtenica je anatomsko razdeljena na tri glavne dele: vratni, prsni in ledveni predel. Sestavlja jo 33 vretenc, ki so postavljena eno nad drugim.
Vretenca so običajno poravnana navpično v razmeroma ravni liniji. Pri skoliozi pa se začnejo zamikati levo ali desno in se hkrati rotirajo, kar poruši celotno telesno dinamiko. Skolioza povzroči neravnovesje v ramenskem in medeničnem obroču, vpliva na biomehaniko telesa, vzorec hoje in način obremenjevanja telesnih struktur.
Najpogosteje se razvije v prsnem in ledvenem delu hrbtenice. Krivina je lahko oblikovana kot črka C, redkeje pa kot črka S.
Ali ste vedeli, da imajo deklice večjo verjetnost za poslabšanje in napredovanje skolioze, kadar rast še ni zaključena? Pri hujših oblikah, kjer konzervativni ukrepi niso zadostni, je lahko operativno zdravljenje potrebno za zaustavitev napredovanja deformacije in izboljšanje poravnave hrbtenice.
Kakšni so simptomi skolioze?
Najpogostejši simptomi skolioze so:
- zamik ramenskega obroča, rok, prsnega koša ali medeničnega obroča (npr. leva rama je videti višja kot desna)
- izstopajoča oz. »štrleča« lopatica,
- nagib celotnega telesa v eno stran,
- bolečina.
Blaga skolioza pogosto ne povzroča težav in običajno ne vpliva pomembno na življenjski slog posameznika.
Če skolioza v otroštvu ostane nezdravljena ali, če krivina preseže 45 stopinj od naravne navpične osi hrbtenice, lahko povzroči resne posledice, vključno s pljučnimi in srčnimi okvarami.
Z rednim spremljanjem razvoja skolioze že v otroštvu in z izvajanjem prilagojenih terapevtskih ukrepov je mogoče pravočasno zaustaviti napredovanje bolezni.
Pri skoliozah med 20 in 45 stopinjami odklona obstaja večje tveganje za bolečine v hrbtenici ter hitrejši razvoj degenerativnih stanj. Zato se priporoča redno izvajanje prilagojene vadbe za vzdrževanje ustrezne moči stabilizatorjev in ohranjanje mišičnega ravnovesja.
Pri posameznikih, pri katerih skolioza nastane kot posledica poškodbe ali neustreznega življenjskega sloga, je prilagojena kineziološka vadba pomembna strategija zdravljenja.
Vzroki za nastanek
Skolioza nastane zaradi, prirojenih napak pri razvoju vretenc in hrbtenjače, dednih bolezni živčno-mišičnega tkiva, močne travme, na primer prometne nesreče, ali zaradi prirojenih vzrokov ali kasneje nastalih nepravilnosti v vezivnem tkivu.
Skolioza se najpogosteje razvije pri otrocih do 16. leta starosti in v obdobju telesne rasti pogosto napreduje hitreje. Dejavniki tveganja za nastanek bolezni vključujejo:
- Starost: Skolioza se najpogosteje pojavi med 10. in 18. letom starosti, ko se hrbtenica še razvija.
- Spol: Deklice imajo večje tveganje za razvoj bolezni kot dečki.
- Genetika: Družinska anamneza skolioze poveča možnost za pojav bolezni, saj ima stanje tudi genetsko komponento.
- Hitra rast: Pospešena rast v puberteti lahko poveča tveganje, ker se hrbtenica v tem obdobju hitro spreminja.
- Nevromuskularna obolenja: Določene nevromuskularne bolezni, kot je cerebralna paraliza, lahko povečajo tveganje.
- Kondicija hrbteničnih mišic: Slabša mišična moč hrbta in trupa lahko vpliva na razvoj ali izraženost težav.
Obdobja hitre rasti v otroštvu in adolescenci predstavljajo največje tveganje za napredovanje skolioze, zato je zgodnje spremljanje zelo pomembno.
Vrste skolioze
Skoliozo razvrščamo glede na dejavnike tveganja oziroma izvor nastanka. Ločimo idiopatsko, kongenitalno, nevromišično, degenerativno in funkcionalno skoliozo.
Idiopatska skolioza
Najpogostejša oblika skolioze hrbtenice je idiopatska skolioza, ki predstavlja približno 80 % vseh primerov. Pri tej obliki natančnega vzroka nastanka ne poznamo. Nekateri raziskovalci domnevajo, da ima pomembno vlogo genetski izvor.
Idiopatsko skoliozo dodatno razvrščamo glede na starost:
- infantilna skolioza, od rojstva do 2. leta starosti,
- juvenilna skolioza, od 3. do 9. leta,
- adolescentna skolioza, pri otrocih, starejših od 10 let,
- odrasla oblika, ki pomeni progresivno skoliozo, izvirajočo iz adolescence.
Zgodnje odkrivanje idiopatske skolioze omogoča pravočasno uvedbo konzervativnih ukrepov za preprečevanje napredovanja krivine.
Kongenitalna skolioza
Kongenitalna skolioza je redka oblika, ki nastane zaradi nepravilne rasti hrbteničnega vretenca. Nepravilen razvoj je prisoten že ob rojstvu otroka, vendar se skolioza pogosto jasno pokaže šele kasneje v življenju.
Pri kongenitalni skoliozi so pogosto pridružene tudi bolezni ledvic, mehurja in živčnega sistema.
Nevromišična skolioza
Nevromišična skolioza nastane kot posledica okvare živčnega ali mišičnega sistema. Pojavi se zaradi nepravilnega delovanja živčevja oziroma mišic, zaradi česar hrbtenica nima zadostne stabilnosti in opore.
Ta oblika skolioze se pogosto pojavlja pri pacientih z okvaro hrbtenjače, spino bifido in cerebralno paralizo.
Degenerativna skolioza
Degenerativna skolioza se najpogosteje razvije pri starejših osebah nad 65 let zaradi starostnih procesov v telesu. S staranjem se sposobnost obnove in regeneracije tkiv zmanjšuje, kar vodi v hitrejšo obrabo ter degenerativne spremembe.
Za degenerativno skoliozo so značilne bolečine v križu, lahko pa tudi mravljinčenje in občutek otopelosti do prstov na nogi.
Funkcionalna skolioza
Funkcionalna skolioza pomeni nenormalne krivine, ki ne nastanejo zaradi prirojenih okvar, temveč kot:
- posledica neustreznega življenjskega sloga,
- posledica razlike v dolžini nog,
- posledica porušenega mišičnega ravnovesja,
- posledica enostranskih obremenitev.
Odprava funkcionalne skolioze je neposredno odvisna od odprave vzroka, ki je do nje privedel.
Skolioza pri otrocih
Skolioza pri otrocih zahteva individualno obravnavo, ki je odvisna od otrokove starosti, stopnje ukrivljenosti hrbtenice in tveganja za poslabšanje. Večina otrok s skoliozo ne potrebuje aktivnega zdravljenja, le redki pa potrebujejo operacijo.
Pomembno je redno spremljanje otrokove skolioze. Včasih je veljalo napačno prepričanje, da zdravljenje pri zelo majhnih otrocih ni potrebno, ker naj bi se hrbtenica med rastjo sama poravnala. Vendar obstaja tveganje, da se krivina ne bo spontano izboljšala, kar lahko vodi v večje zaplete.
Večina idiopatskih skolioz se pojavi med 10. letom starosti in zaključkom otrokove rasti. Skolioza je redko boleča, manjše ukrivljenosti pa pogosto ostanejo neopažene in se prvič odkrijejo pri šolskem pregledu ali rednem pregledu pri pediatru.
Manjše ukrivljenosti pogosto ostanejo skrite do pubertetne rasti, ko postanejo znaki bolj opazni:
- nagnjena in neenakomerna ramena, pri čemer ena lopatica bolj izstopa kot druga,
- izstopajoče rebro na eni strani,
- neenakomerna linija pasu,
- en bok višji od drugega.
Skolioza pri odraslih
Odrasli lahko s skoliozo živijo brez večjih težav ali bolečin. Težave se običajno pojavijo, ko stanje napreduje in se začne izraziteje kazati kasneje v življenju, včasih šele v starosti.
Značilni znaki skolioze pri odraslih vključujejo neenakomerno višino ramen, prisotnost torakalne kifoze ter neenakomerno poravnavo medeničnih kosti. Te spremembe so pogosto bolj vidne pri predklonu.
Odrasli s skoliozo lahko občutijo bolečino, zaradi katere poiščejo zdravstveno pomoč. Bolečina je lahko povezana z ukrivljenostjo hrbtenice ali pa nastane zaradi stiskanja hrbteničnih živcev.
V nekaterih primerih bolečina nastane tudi zaradi mišične utrujenosti. Mišice na konveksni strani morajo namreč intenzivno delati, da ohranjajo telesno ravnovesje, mišice na konkavni strani pa so v mehansko slabšem položaju za optimalno delovanje. To povzroča utrujenost in šibkost, posebej po dejavnostih na konveksni strani.
Kadar pride do stiskanja živčnih struktur, govorimo o spinalni stenozi. Ta lahko povzroči vnetje živcev, kar vodi v bolečino, otrplost ali šibkost v nogah med hojo ter bolečine v spodnjem delu hrbta, ki jih pogosto opredelimo kot išias.
V nekaterih primerih se lahko pojavijo tudi naslednje telesne spremembe:
- izguba telesne višine,
- neenakomerna poravnava medenice in bokov,
- zadihanost ali hitra utrujenost, predvsem pri pacientih z velikimi in napredujočimi ukrivljenostmi nad 70 stopinj, ki stiskajo pljuča,
- zgodnji občutek sitosti v želodcu, saj pritisk na trebuh lahko povzroči občutek polnosti med obrokom, čeprav želodec dejansko ni poln.
Kakšne zaplete lahko povzroči skolioza?
Pri hudi skoliozi se stanje in ukrivljenost hrbtenice pogosto poslabšujeta. To pomeni, da je verjetnost neželenih simptomov in dodatnih zapletov večja. Pri hudih skoliozah so spremembe, značilne za blažje oblike bolezni, izrazitejše. Spremembe v drži postanejo očitne, pogosto pa je prisotna splošna telesna asimetrija.
Težave z dihanjem
Huda skolioza lahko vpliva tudi na notranje organe, predvsem na pljuča. Deformacije reber so v tej fazi pogoste, zlasti kadar je skolioza prisotna v prsnem delu hrbtenice.
Ko skolioza povzroči deformacijo reber, se poveča tveganje za težave z dihanjem. Deformacija namreč pritiska na pljuča, vpliva na pljučni volumen in otežuje globok vdih.
To pri vsakodnevnih aktivnostih ni vedno opazno, vendar lahko postane izrazitejše pri športnikih ali tekačih na dolge razdalje, kjer se kaže kot plitvo dihanje.
Omejitve gibljivosti in oslabitev mišic
Pri hudih skoliozah se lahko razvijejo tudi težave z gibljivostjo. Zaradi neenakomerne obremenitve hrbtenice in njenih sklepov se gibljivost zmanjša, kar povzroča izrazite bolečine.
Ko ima oseba težave z mišicami, ki stabilizirajo hrbtenico, se lahko pojavijo omejitve gibljivosti tako zaradi nelagodja kot zaradi slabše funkcionalnosti.
Motnje motoričnega in senzoričnega nadzora
Zaradi nenormalne ukrivljenosti lahko nastane nestabilnost v sklepih hrbtenice, pri čemer se hrbtenjača dodatno razteza. Ker hrbtenica skupaj z možgani tvori centralni živčni sistem, lahko takšne spremembe vplivajo na motorični in senzorični nadzor.
Nevrološke motnje so pri skoliozi pogosto povezane s stanjem hrbtenice, moteno pa je lahko tudi hormonsko izločanje, saj je to povezano z možgani in centralnim živčnim sistemom.
Težave z ravnotežjem
Težave z ravnotežjem in propriocepcijo so prav tako povezane s skoliozo. Propriocepcija pomeni sposobnost telesa, da zaznava svoj položaj v prostoru brez uporabe vida. Pri hudi skoliozi je lahko že stanje na eni nogi z zaprtimi očmi zelo zahtevno.
Na ravnotežje vpliva tudi telesna asimetrija. Pogosto se oseba s hudo skoliozo med sedenjem sključi, kar poveča pritisk na sklepe hrbtenice in lahko povzroči več bolečine ter nepravilno poravnavo. To vpliva na celotno biomehaniko hrbtenice in povezanih sklepov.
Kako se skolioza diagnosticira?
Diagnostični pregled vključuje anamnezo, fizični pregled in diagnostično slikanje. Klinični pregled zajema podrobno oceno anatomske pozicije hrbtenice, hrbtenične krivine, morebitne rotacijske deformacije, celotne telesne drže ter zamika ramenskega in medeničnega obroča.
Diagnostik uporablja skoliometer, medicinski pripomoček za merjenje kota rotacije trupa oziroma angle of trunk rotation – ATR. Opravijo se meritve mišične moči, vzdržljivosti in mišičnega ravnovesja. Oceni se stopnja obremenilne kapacitete hrbtenice, kar pomeni sposobnost hrbtenice za prenašanje obremenitev.
Specialist izvede tudi specifične teste, kot je Adamsov test predklona, pri katerem se oseba predkloni do položaja, ko je hrbtenica približno vzporedna s tlemi.
Pred začetkom zdravljenja skolioze je priporočljivo opraviti rentgensko oz. RTG slikanje hrbtenice, saj omogoča natančno oceno razsežnosti in strukture skolioze. Po RTG slikanju specialist ortoped določi vzorec oz. tip krivine, stopnjo skolioze in stanje fizioloških krivin.
Diagnoza skolioze je opredeljena, kadar deformacija hrbtenice odstopa od navpične osi za več kot 10 stopinj.
Skolioze z odklonom med 10 in 20 stopinjami se praviloma opazujejo. Če skolioza doseže odklon med 20 in 45 stopinjami, se zdravi s konzervativnim pristopom ambulantne fizioterapije in terapevtske vadbe, ki je individualno prilagojena tipu skolioze, starosti pacienta in značilnostim hrbteničnih krivin. Pri skoliozah, večjih od 45 stopinj, se uporablja kirurško zdravljenje.
Fizioterapevtsko zdravljenje skolioze
Specialno fizioterapevtsko zdravljenje temelji na diagnostičnem poročilu in se pripravi individualno glede na značilnosti posameznika. Strokovnjaki fizioterapije izvajajo manualno terapijo in miofascialno sproščanje, s čimer zmanjšujejo bolečino in mišično napetost.
V kombinaciji z uporabo sodobnih naprav učinkovito pospešujejo celične procese, regeneracijo in zmanjševanje bolečine. V ta namen se uporabljajo napredne instrumentalne metode, kot sta TECAR Wintecare terapija ali PERISO diamagnetoterapija.
Ključnega pomena je specialna terapevtska vadba, s katero nadzorujemo bolečino, izboljšamo položaj hrbtenice, povečamo obremenilno kapaciteto, izboljšamo posturalno kontrolo in povečamo mobilnost hrbtenice.
Skladno z napredkom se izboljšata tudi funkcionalnost pljuč in dihalni vzorec. Zavedati se je treba, da se pri določenih stopnjah skolioze oblika hrbtenice ne spremeni, lahko pa uspešno vplivamo na simptome, kot so bolečina, otrdelost in mišična šibkost.
Kinezioterapevtska faza zdravljenja skolioze
Po zaključeni fizioterapevtski obravnavi skolioze zdravljenje prevzamejo strokovnjaki kineziologije, ki pomagajo ohranjati optimalno stanje hrbtenice in celotnega telesa.
S specialno kineziološko vadbo želimo hrbtenici povrniti večjo moč, boljšo gibalno funkcijo in večjo odpornost. Primarno se izvajata krepilna in raztezna vadba, namenjeni povečanju obremenilne kapacitete hrbtenice in njene splošne mobilnosti.
Pogosta vprašanja
Ali se lahko skolioza zmanjša?
Zdravljenje skolioze je odvisno od stopnje ukrivljenosti hrbtenice. Blage ukrivljenosti je pogosto mogoče obvladovati brez operacije, pri zmernih ali večjih krivinah pa se lahko uporabijo stezniki ali operativno zdravljenje za izboljšanje poravnave hrbtenice. Pomemben je posvet s specialistom, ki oceni, kateri pristop je najbolj primeren.
Ali se skolioza s starostjo poslabša?
Da, skolioza se lahko s starostjo poslabša. Gre za progresivno stanje, kar pomeni, da se lahko brez ustreznega zdravljenja sčasoma stopnjuje. Poleg tega se hrbtenica med staranjem še naprej spreminja, kar lahko dodatno poveča izraženost ukrivljenosti.
Ali je vadba koristna?
Da, vadba je pri skoliozi koristna samostojno ali v kombinaciji z drugimi pristopi, kot je nošenje steznika. Pomaga razvijati in ohranjati moč osrednjih mišic, ki podpirajo hrbtenico. Priporočljivo je, da se vadba izvaja pod strokovnim nadzorom.
Do katerega leta se lahko deformacija zmanjša?
Največji potencial za korekcijo je v obdobju intenzivne rasti, torej v adolescenci, preden se zaključijo procesi okostenitve. Pri odraslih se s kinezioterapijo stopnja ukrivljenosti težko bistveno zmanjša, lahko pa se izrazito izboljša drža, zmanjšajo bolečine in prepreči nadaljnje poslabšanje krivine v pozni starosti.
Ali lahko zdravimo skoliozo brez operacije?
Da, pri blagih in zmernih skoliozah lahko specialne terapevtske vaje in nošenje steznika pomagajo zmanjšati ukrivljenost, izboljšati držo in ublažiti bolečine. Fizioterapevtske tehnike lahko dodatno izboljšajo gibljivost hrbtenice.
Viri in literatura
Berdishevsky, H., Lebel, V. A., Bettany-Saltikov, J., Rigo, M., Lebel, A., Hennes, A., Romano, M., Białek, M., M’hango, A., Betts, T., de Mauroy, J. C., & Durmala, J. (2016). Physiotherapy scoliosis-specific exercises – a comprehensive review of seven major schools. Scoliosis and Spinal Disorders, 11, Article 20. https://doi.org/10.1186/s13013-016-0076-9
Mayo Clinic. (2025). Scoliosis. https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/scoliosis/symptoms-causes/syc-20350716
Wong, A. Y. L., & Chiu, T. S. H. (2025). Physiotherapy management of adolescent idiopathic scoliosis. Journal of Physiotherapy, 71(4), 229–238. https://doi.org/10.1016/j.jphys.2025.09.001
Rok Pivec, dipl. fiziot., MSc
Diplomirani fizioterapevt in magister rehabilitacijskih znanosti, usmerjen v rehabilitacijo mišično-skeletnih obolenj in poškodb, svoje delovanje gradi na večletni klinični praksi ter poglobljenem razumevanju kompleksnih ortopedskih stanj.
V svojih strokovnih prispevkih povezuje klinično ekspertizo z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji in priporočili sodobnih kliničnih smernic, ki jih pretvarja v jasno, razumljivo in praktično uporabno vsebino.
Z analitično obravnavo patofizioloških mehanizmov poškodb osvetljuje napredne terapevtske pristope ter prispeva k vzpostavljanju visokih standardov strokovnega in znanstveno utemeljenega obveščanja javnosti o sodobni rehabilitaciji.
Hiter odziv
