Gleženj in stopalo
Podrobneje predstavljamo najpogostejše poškodbe in patologije gležnja in stopala. Pri vsakem stanju so opisane ključne značilnosti, vzroki nastanka, tipični simptomi, diagnostični postopki in potek zdravljenja.
Zlom gležnja
Zlom gležnja pomeni frakturo kosti v področju skočnih sklepov, ki nastane ob invazivnem zvinu gležnja, padcu ali naletu. Mehanizem nekontaktne poškodbe je praktično enak kot pri zvinu gležnja. Najpogosteje zlomljeni kosti sta petnica in skočnica, ob zlomu pa se pojavita takojšnja bolečina in otekanje. Ker je ob zlomu pogosto prisotna tudi poškodba ligamentov gležnja, so simptomi lahko podobni zvinu, zato obstaja nevarnost, da se kostni zlomi spregledajo.
Izpah gležnja je težja oblika poškodbe gležnja, pri kateri se vezi raztegnejo oziroma deformirajo do te mere, da sklepa ne zmorejo več ohranjati v funkcionalni anatomski legi. Pri izpahu gležnja se pojavi navzven vidna deformacija sklepa. Izpah pogosto spremljajo zlomi kosti skočnih sklepov, zato je v večini diagnoz potrebno kirurško zdravljenje.
Ob zlomu gležnja je nujen obisk zdravnika in izvedba ustrezne diagnostike z rentgenskim slikanjem ali MR preiskavo. Ob potrjenem zlomu se gleženj imobilizira, po zaključku imobilizacije pa po protokolu sledi specialna vadba za krepitev mišic gležnja, ki je temelj celostnega fizioterapevtskega programa.
Oteklino, akutno bolečino in drugje spremljajoče simptome obravnavamo z fizikalnimi agensi, ki predstavljajo temelj instrumentalne terapije. Ob sodobnih biostimulativnih in protibolečinskih instrumentalnih metodah, ki pospešujejo celjenje, je pomemben element tudi vadba mobilnosti in ravnotežja, s katero gležnju postopno povrnemo funkcijo in stabilnost.
Zvin gležnja
Zvin gležnja predstavlja 45 % vseh poškodb sklepov spodnjih okončin. Gre za eno najpogostejših mišično-skeletnih poškodb nasploh, hkrati pa za poškodbo z eno najvišjih stopenj ponavljanja. Pri 20 % zvinov gležnja se poškoduje oziroma deformira sklepni hrustanec, ponavljajoči zvini gležnja pa vodijo v kronično nestabilnost sklepa in dolgoročno v osteoartritis. V večini primerov, približno 85 %, so poškodovane zunanje vezi gležnja.
Najpogostejši mehanizem zvina gležnja je sočasno zvračanje stopala navznoter, kar strokovno imenujemo inverzijski zvin gležnja s plantarno fleksijo. Najpogosteje se ob zvinu gležnja poškodujejo sprednji talofibularni ligament, ATFL, kalkaneofibularni ligament, CFL, in zadnji talofibularni ligament, PTFL.
Glede na intenziteto travme poškodbe zunanjih vezi gležnja razdelimo v tri stopnje. Prva stopnja je nateg vezi, pri katerem je funkcionalna prizadetost minimalna, obremenjevanje stopala pa možno. Delna ruptura vezi v večji meri omejuje funkcijo, hkrati pa povzroča zmerno bolečino in otekanje. Popolna ruptura vezi pa povzroča izrazito funkcionalno prizadetost z močno oteklino, podplutbami in onemogoča obremenjevanje.
Ob sumu na zvin gležnja je treba obiskati zdravnika in takoj opraviti ustrezno diagnostiko, kot so MR, rentgensko slikanje ali UZ. Ključno je izključiti resnejše zaplete, kot so zlom kosti gležnja, izpah gležnja in druga stanja. V večini primerov je zdravljenje zvina gležnja konservativno. Kirurško zdravljenje se izvede samo pri spremljajočih kompliciranih zlomih kosti, poškodbah hrustanca ali kronični nestabilnosti sklepa. Akutni fazi po poškodbi sledi faza funkcionalne rehabilitacije, ki vključuje specializiran program vaj.
Sindrom nestabilnega gležnja
Sindrom nestabilnega gležnja oziroma kronična nestabilnost gležnja je stanje, pri katerem je zaradi ohlapnosti ali poškodovanosti ligamentov zmanjšana pasivna stabilizacijska funkcija gležnja. Značilni znaki vključujejo občutek stalne nestabilnosti, otekanje sklepa, zvračanje stopala, občasne bolečine ter težave pri hoji oziroma spremenjen vzorec hoje.
Kronična nestabilnost gležnja je tesno povezana s primanjkljajem mišične moči v področju gležnja, mišičnimi asimetrijami in splošno zmanjšano funkcionalno zmogljivostjo sklepa in je pogosta posledica neustrezne rehabilitacije po zvinu gležnja. Neoptimalno mišično stanje povzroči, da se skočni sklep pri podpori prekomerno zanaša na statične stabilizatorje, kar pomeni večjo obremenitev ligamentov in večjo izpostavljenost poškodbam.
Ob prisotnih simptomih je ključen klinični pregled pri specialistu ter izvedba slikovne diagnostike z UZ ali MR preiskavo. Kot prvo izbiro zdravljenja priporočamo fizioterapevtsko obravnavo s poudarkom na vajah za izboljšanje propriocepcije in stabilizacije obeh skočnih sklepov. Z izboljšanjem moči mišic gležnja zmanjšamo tveganje za razvoj kroničnih težav.
Kirurško zdravljenje se izvede pri težjih ligamentarnih poškodbah ali pri izraziti funkcionalni omejitvi gležnja, ki je konservativno zdravljenje ne odpravi. Kirurški poseg najpogosteje vključuje rekonstrukcijo ligamenta, odstranitev brazgotinskega tkiva ali skrajšanje vezi. Po operativnem zdravljenju je ključna postoperativna vadba za krepitev mišic gležnja, ki sklepu zagotavljajo funkcionalno stabilnost, ter vadba propriocepcije.
Trn v peti
Trn v peti je izraz za izrastek na peti, ki nastane kot naplastitev kalcija ali kostnina oziroma osteofit. Splošna prevalenca trna v peti znaša 15 %, pogostejši pa je pri starejših; v starostni skupini od 60 do 69 let je prisoten pri 35 % posameznikov. Pojavi se lahko na zadnji strani pete kot posledica preobremenitve narastišča Ahilove tetive, ali na spodnji strani pete kot posledica preobremenitve narastišča plantarne fascije.
Dejavniki tveganja za nastanek trna v peti so ploska stopala, povišana telesna teža, nošenje visokih pet, športne preobremenitve, predvsem skoki in tek, diabetes oziroma sladkorna bolezen ter starost. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, športnikih, starejših med 60. in 69. letom ter pri sladkornih bolnikih.
Trn v peti ima značilno simptomatsko sliko, zato ga je mogoče razlikovati od drugih patoloških stanj, ki povzročajo bolečine v področju petnice. Bolečina pri trnu v peti je ostra in intenzivna ter se pojavi predvsem zjutraj ob prvih korakih v področju petnice. Značilno je, da se po krajši prehojeni razdalji bolečina zmanjša ali izzveni.
Stanje zahteva celosten pristop s fizioterapijo in kineziološko vadbo. To pomeni, da z izolirano uporabo ene same terapije trna v peti ne odpravimo. Fizioterapevtsko zdravljenje sicer temelji na uporabi fokusnih udarnih valovi, vendar se morajo učinki obvezno dopolniti tudi z drugimi metodami in ciljno usmerjeno terapevtsko vadbo.
Plantarni fasciitis
Plantarni fasciitis oziroma vnetje tetive stopalnega loka je preobremenitvena poškodba plantarne fascije, ki prizadene peto in podplat. Posamezniki občutijo ostro bolečino v peti ali podplatu, ki se pojavi zjutraj in ob obremenitvah. Do vnetja pride zaradi ponavljajočih se stresnih obremenitev, kot so dolgotrajna hoja, stoja in tek, ali zaradi kostnega izrastka oziroma trna v peti.
Neustrezno zdravljenje lahko akutno vnetje spremeni v kronično stanje, kar vodi v funkcionalne omejitve, ki vplivajo na celoten mišično-skeletni sistem. Primarna faza zdravljenja zahteva celosten diagnostični pregled, pri katerem potrdimo, da je vzrok težav plantarni fasciitis. S postopkom anamneze, ocene anatomske zgradbe, nastanka in vzroka bolezni, opisa simptomatike ter specialnih testov oblikujemo individualni fizioterapevtski program.
Pri celostnem pregledu ocenimo tudi dejavnike tveganja, ki povečujejo mehansko obremenitev plantarne fascije. Mednje sodijo nenadno povečanje količine hoje ali teka, dolgotrajno stanje, neustrezna obutev, višja telesna masa, omejena dorzalna fleksija gležnja ter zmanjšana moč mišic stopala in meč.
Fizioterapevtsko zdravljenje plantarnega fasciitisa vključuje prilagojen kineziološki program z aktivnimi in razteznimi vajami, katerih namen je ohranjanje ustrezne biomehanike hoje, vzpostavljanje mišičnega ravnovesja in izboljšanje obremenilne kapacitete stopala.
Bolečina v stopalu ne popusti?
Naročite se na pregled.
Hiter odziv
Prilagodljivi termini
Strokovna obravnava